Kako dobro slišite?

Okvara v slušnem sistemu povzroči funkcijski primanjkljaj, ki se kaže kot naglušnost. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 2015 je naglušne 5 odstotkov svetovne populacije oziroma 328 milijonov. 

Za večino ljudi je slabšanje sluha še vedno naraven pojav pri procesu staranja. V tem primeru se naglušnost razvija postopoma in počasi, nekateri se je ne zavedajo, dokler jih na to ne opozorijo svojci, ki z njimi denimo ne morejo več gledati televizijskega programa, saj je zvok na najvišji jakosti. Naglušni ima omejeno sposobnost poslušanja in razumevanja, govor sicer slišijo, a težje razumejo. Težave pri poslušanju in razumevanju govora pri starejših odraslih osebah so med najpogostejšimi kroničnimi zdravstvenimi stanji, ki vplivajo na kakovost življenja, pove Lea Zupan, dr. med., specialistka otorinolaringologije, vodja avdiovestibuloške dejavnosti na ORL oddeleku SB Celje: »Negativni učinki se kažejo kot upad splošne aktivnosti, depresija in socialna osamitev. Starostna naglušnost nastane zaradi degenerativnih sprememb na čutnih celicah in upada nevroloških funkcij. Odrasli oziroma starejši izgubijo sposobnost poslušanja v zahtevnih slušnih okoljih, denimo na avtobusni postaji ali v restavraciji, ali kadar govori več ljudi istočasno.«

Kdor ima težave s sluhom, naj obišče zdravnika, če bo ta ugotovil težave, ki jih ne more rešiti sam, bo pacienta napotil k specialistu otorinolaringologu. »Za določanje vrste in stopnje naglušnosti še vedno ostaja temeljna preiskava tonska pražna avdiometrija. Zasnovana je na sodelovanju preiskovanca. Ocena stanja sluha in sposobnosti razumevanja je včasih zelo zahtevna. Že dolgo vemo, da imajo lahko nekateri ljudje z normalnim avdiogramom težave s sluhom. Če ima kdo normalen avdiogram, še ne moremo z gotovostjo sklepati, da ima tudi normalno razumevanje in sposobnost pozornega poslušanja zvokov nad pragom sluha. V tem primeru gre lahko za napako v centralnem živčnem sistemu, ki so jo avdiologi poimenovali motnje slušnega procesiranja. Podobna klinična slika je v primeru t. i. skrite naglušnosti, ki nastane zaradi napake v polžu, ta je del notranjega ušesa. Pri akustični travmi ali staranju pride do delne izgube povezav med čutnimi celicami v notranjem ušesu in slušnim živcem. To se kaže v zmanjšani izhodni jakosti dražljaja, ki pride iz polža pri višjih nivojih zvoka. Obravnava naglušnosti mora biti individualna. Pri diagnosticiranju stanja si pomagamo z vprašalniki (o delovanju sluha in komunikacijskih spretnostih) in govornimi testi v tihem okolju in v hrupu,« Zupanova pojasnjuje zahtevno določanje stanja sluha.

Predsodki so odveč

Če pacient ne potrebuje zdravljenja z zdravili ali operacije, se zdravnik lahko odloči za izboljšanje sluha s klasičnimi slušnimi aparati. To je majhna elektronska naprava, ki naglušnim ponovno omogoča poslušanje z ojačanjem zvočne informacije, pravi Zupanova: »Sestavljen je iz mikrofona, ojačevalca in slušalke. Različni tipi slušnih aparatov so prilagojeni različnim oblikam izgube sluha. Uporaba ustreznega slušnega aparata je dobra pomoč za boljše zaznavanje in sporazumevanje pri naglušnih.« In čeprav novi slušni aparati izpolnjujejo najvišje zahteve tudi glede oblike in udobja, se nekateri zanje ne odločijo, še pravi Zupanova: »Mnogi, ki jim je zdravnik potrdil naglušnost in priporočil preizkus s slušnimi aparati, se zanj ne odločijo. Napačno razmišljajo, da še niso tako stari, da bi potrebovali slušni aparat, saj še vedno dovolj dobro slišijo. Nekatere skrbi, kako bodo videti. Takšna razmišljanja so napačna. Naglušni so različne starosti, lahko tudi novorojenčki. Izguba sluha nima ekonomskih ali socialnih meja. Kljub predsodkom do naglušnosti in slušnih aparatov, ki so še vedno prisotni v sodobni družbi, se mnogo ljudi zaveda pomena komunikacije in želi izkoristiti vse prednosti, ki jih ponuja sodobna tehnologija. Oskrba oziroma rehabilitacija naglušnosti s slušnimi aparati postaja vedno bolj zahtevna, saj ljudje, ki koristijo zdravstvene storitve, živijo dlje samostojno, se pozneje upokojijo, so dobro informirani, uporabljajo računalnike, so aktivne na družabnih omrežjih, uporabljajo pametne telefone z aplikacijami, sprejemajo nove tehnologije, a so do novosti včasih tudi skeptični in pričakujejo individualno obravnavo.« Naglušni običajno čakajo sedem let, da preverijo svoj sluh v želji, da bi izboljšali stanje. Samo 20 odstotkov naglušnih, ki bi jim slušni aparat koristil, ga zares uporablja, povprečna starost posameznika, ki prvič poizkusi slušni aparat, je 69 let.

Uho je človekovo najobčutljivejše čutilo, zvok lahko zazna z energijo, ki je le desetkrat večja od termičnega gibanja molekul vodika, pove Zupanova. »Pri tem obstaja izredna selektivnost, tako da ob velikem številu različnih zvokov pozornost usmerimo le na tiste, ki so najpomembnejši oziroma najprijetnejši. Napaka v delovanju notranjega ušesa povzroči okvaro sluha, ki je ni mogoče pozdraviti. Novejše raziskave so usmerjene v načrtovanje, kako popraviti okvare v polžku in preprečiti naglušnost zaradi hrupa, ototoksičnih zdravil, genetskih napak ali staranja. Stalen razvoj regenerativne medicine in genske terapije v različnih tkivih in organih napoveduje, da bomo v prihodnosti lahko popravljali tudi sluh.« Tako tudi v raziskavah za zdravljenje naglušnosti že uporabljajo gensko terapijo in biologijo zarodnih celic, pravi sogovornica: »Mogoče v prihodnosti ne bomo potrebovali slušnih aparatov pri naglušnosti zaradi okvar v polžku. Te možnosti za zdaj še nimamo.«