Že vrsto let se znanstveniki ukvarjajo s tezo, da je tveganje za pojav motenj hranjenja, zlasti za anoreksijo in bulimijo, gensko pogojeno. Po najnovejši študiji strokovnjakov univerze Iowa in medicinskega centra univerze Teksas geni v celotni zgodbi resnično igrajo večjo vlogo, kot se je nekdaj domnevalo.
Genske mutacije
Skupina znanstvenikov je preučevala družine, v katerih so se motnje hranjenja pojavljale v več generacijah, in dokazala, da mutaciji dveh genov (ESRRA in HDAC4) možnost za anoreksijo in bulimijo povečata kar za 90 oziroma 85 odstotkov, poroča U. S. News & World Report. Mutaciji sta sicer redki. Tista gena ESRRA se pojavi na enega od 1000 prebivalcev, mutacija gena HDAC4 pa je še redkejša. Do nje pride pri enem od 10.000 prebivalcev, imata pa obe izjemno močan vpliv.
»V naši študiji smo preučevali dve veliki družini, v katerih je več članov obolevalo za motnjami hranjenja. Dokazali smo, da sta bili mutaciji omenjenih genov prisotni pri obeh, in sicer je šlo pri prvi družini za mutacijo gena ESRRA in pri drugi za mutacijo gena HDAC4,« je povedal Michael Lutter, gostujoči profesor psihiatrije na univerzi Iowa in vodja omenjene študije, ter dodal, da bodo njihova dognanja nedvomno pripomogla k preprečevanju razvoja teh motenj pri ljudeh, ki imajo zanje genske predispozicije.
Pereča težava
V Združenih državah Amerike se z njimi vsaj enkrat v življenju sreča 20 milijonov žensk in 10 milijonov moških, poroča tamkajšnjo nacionalno združenje za motnje hranjenja. Najnovejša odkritja pa pod vprašaj postavljajo trditve, da so te v največji meri pogojene s psihičnim stanjem prizadetega.
»Eno najbolj zmotnih prepričanj v sodobnem svetu je, da motnje hranjenja niso 'resnična' bolezen in da se k njim zatekajo zlasti posamezniki, ki si želijo pozornosti,« je še povedal Lutter. »Upamo, da bomo z določitvijo omenjenih genskih mutacij, ki povečujejo tveganje zanje, bolje razumeli nevrobiološko ozadje teh težav, jih lažje preprečili in tudi zdravili ter ob enem odpravili stigmo, ki spremlja prizadete.«
|
Ključno je preprečevanje
Leslie Sim, otroška psihologinja s klinike Mayo, je ob tem povedala: »Skrajni čas je, da omenjene težave začnemo dojemati kot resnično biološko bolezen in ob drugih znakih, ki kažejo njihov razvoj, pravočasno ukrepamo. Med te sodijo visoka stopnja tesnobnosti, izjemna potreba po izogibanju bolečini in nevarnosti, strah pred lastnimi napakami ter težnja po popolnosti,« je povedala in dodala, da otroci, ki sodijo v tvegano skupino, kot največjo vrednoto dojemajo predvidljivost.
Predhodne domneve
Na povezavo med motnjami hranjenja in dednostjo so opozarjale že prejšnje študije. Tista, ki je bila leta 2002 objavljena v časopisu The American Psychological Association, je anoreksijo povezala s kromosomom ena in jo poimenovala kompleksna psihiatrična motnja. Tedaj so strokovnjaki povedali: »To je prva povezava med anoreksijo in genskim zapisom ter nedvomno gre za pomembno odkritje.«
Študija, ki je bila leta 2004 objavljena v publikaciji U. S. National Library of Medicine, je opozorila na možnost dedovanja te bolezni, čeprav so znanstveniki tedaj sami priznali, da je njihova teorija še v povojih.
Najnovejša dognanja univerz Iowa in Teksas pa so tem teorijam dala nov pomen. »Naše delo se nekoliko razlikuje od predhodnih študiji, saj smo preučevali skupno 20.000 genov in med njimi določili dva, ki sta tesno povezana z omenjenimi motnjami. Hkrati smo ugotovili, v kolikšni meri vplivata na njihov pojav, s tem pa določili stopnjo verjetnosti za razvoj. Prav zato je na podlagi naših ugotovitev z dokajšnjo verjetnostjo mogoče napovedati tveganje za motnje hranjenja in jih s primernimi ukrepi pravočasno preprečiti,« je še pojasnil Lutter
