Urinska inkontinenca je ozdravljiva tegoba, a kljub temu strokovne pomoči ne poiščejo vsi – pravzaprav jih več kot dve tretjini raje skriva težave. Stigma in sram sta pri številnih, predvsem moških, kljub ozaveščenosti namreč tako izrazita, da raje zavračajo družbo in se umikajo iz okolice, kakor da bi o obolenju spregovorili in se pravočasno spopadli z njim, pogosto se izogibajo tudi spolnosti.
»Urinska inkontinenca pomeni nehoteno uhajanje seča do take mere, da predstavlja higienski, socialni in tudi finančni problem,« pojasnjuje Franc Kramer, dr. med., spec. urolog., z Oddelka za urologijo Splošne bolnišnice Slovenj Gradec. »Samo uhajanje seča v večini premerov direktno ne ogroža bolnikovega zdravja, ampak bistveno poslabša kakovost njegovega življenja.« Vzrokov za pojav urinske inkontinence, ki v povprečju doleti dvakrat več žensk kakor moških, je več. Mehur s staranjem izgublja elastičnost in sposobnost krčenja, prav tako izgubljajo moč podporne mišice, torej mišice medeničnega dna, nadaljuje sogovornik: »Tudi postmenopavzalne hormonske spremembe pri ženskah pospešijo njen nastanek. Dejavniki tveganja so poleg starosti in spola še število in vrsta porodov, prekomerna telesna teža, kronični kašelj (kajenje), stalni težji fizični napor, nekatera mišična obolenja, bolezni živčnega sistema (multipla skleroza, možganska kap, poškodbe hrbtenjače, demenca), nekateri posegi (radikalna prostatektomija, transuretralna resekcija prostate) ali zdravila, ki motijo normalno delovanje mehurja (antipsihotiki, nevroleptiki, diuretiki, pomirjevala), alkohol, kofein in teini.«
Obolenje se pojavlja pri moških in ženskah ter v vseh starostnih obdobjih, a ne enako pogosto, pojasnjuje Kramer: »Sprva se pogosteje pojavlja pri dečkih, ker deklice običajno hitreje razvijejo kontrolo uriniranja, nato se v odrasli dobi, predvsem zaradi anatomskih razlik medenice in posledic nosečnosti in porodov, dvakrat pogosteje pojavlja pri ženskah. S staranjem se pojavnost povečuje, bolj pri moških. Pri moških v odrasli dobi znaša pojavnost med 10 in 26 odstotki.«
Ključna vedenjska terapija
Ločimo več tipov urinske inkontinence. Stresna urinska inkontinenca pomeni uhajanje urina med dejavnostjo, denimo med kihanjem, smejanjem, kašljanjem, dvigovanjem bremen ali poskoki. Urgentna pomeni uhajanje seča, potem ko oseba začuti potrebo po uriniranju – voda ji začne običajno uhajati že na poti do stranišča. Tretji tip je mešana urinska inkontinenca, ki pomeni kombinacijo prvih dveh, četrti pa je prepolnostna ali po angleško overflow inkontinenca, ki je redkejša in pomeni nenehno uhajanje manjših količin urina, običajno v povezavi z oviro odtoka urina iz mehurja, najpogosteje zaradi prostate in oslabelosti mišic mehurja. A ne glede na vrsto obolenja je začetek vsakega zdravljenja konservativni, ki ne vključuje zdravil ali posegov, pojasnjuje sogovornik: »Sem spadajo sprememba načina življenja, izogibanje uživanju določenih vrst in količine tekočin ter hrane, prenehanje kajenja, zmanjšanje prekomerne telesne teže, trening mehurja, kar pomeni nadzorovano uriniranje in je pomemben predvsem pri urgentnem tipu inkontinence. Cilj vedenjske terapije je krepitev mišic medeničnega dna ter večanje kapacitete mehurja. Bistvena za uspešno izvajanje vaj je ugotovitev pravih mišičnih skupin za trening (identifikacija mišice zapiralke) ter pravilno in redno izvajanje vaj. Najpogostejše nepravilnosti so: krčenje trebušnih mišic, krčenje mišic spodnjih okončin (križanje nog), zadrževanje dihanja med vadbo, izvajanje vaj pri uriniranju (prekinjanje curka). Ali krčite pravo mišico, lahko ugotovite tako, da pri uriniranju prekinete curek seča. To lahko naredite samo na začetku, z namenom ugotavljanja mišične skupine, ki jo je treba trenirati. Mišic pozneje ni dovoljeno krčiti med uriniranjem, saj to moti normalen potek. Krčenje mišic medeničnega lahko dosežemo tudi z elektrostimulacijo, k izboljšanju stanja pa lahko pripomore tudi magnetna stimulacija ali akupunktura.«
Z zdravili lahko različno vplivamo na preprečevanje uhajanja urina: nekatera zdravila delujejo po principu blokade prenosa živčnih impulzov, ki povzročajo krčenje mehurja, druga zmanjšujejo proizvodnjo seča, tretja sproščajo mehur, nekatera zmanjšujejo prostato, lahko pa tudi dosežemo zmanjšanje uhajanja urina že s spremenjenim načinom jemanja že obstoječih zdravil, pojasnjuje Kramer in opiše še možnosti operativnega zdravljenja: »Bolnike, primerne za operativno zdravljenje, ločimo glede na osnovni problem, ki je lahko v mišici zapiralki, sečnem mehurju ali fistuli (nenaravni odprtini sečil). Pri problemu mišice zapiralke gre najpogosteje za stanje po operacijah prostate, največkrat po radikalni prostatektomiji zaradi raka, lahko pa tudi po obsevanju ali drugih večjih operacijah v medenici ter po poškodbah. Za operativno terapijo se lahko odločimo tudi zaradi prekomerno aktivnega sečnega mehurja, ki ni odziven na manj invazivne načine zdravljenja, ali izrazito zmanjšane kapacitete mehurja zaradi različnih razlogov. Operacija pride v poštev običajno zaradi stresne inkontinence, možni posegi pa so injekcije kolagena, silikona ali drugih snovi, v zadnjem času tudi matičnih celic. Med minimalno invazivne oblike spadajo tudi vstavitve t. i. slingov, ki so podpora sečnici. V poštev pridejo lahko rekonstruktivni posegi na sečnici ali mehurju, pri zelo težkih oblikah inkontinence pa se vstavi umetna zapiralka sečnice, s pomočjo katere bolnik sam nadzoruje praznjenje mehurja. Pri urgentnem tipu lahko težave omilimo s posegom, kjer v steno mehurja vbrizgamo snov, ki zmanjša njegovo delovanje oziroma krčenje. Zlasti pri starejših, slabše pokretnih bolnikih je možna vstavitev trajnega urinskega katetra.«
Zdravljenje je lahko zelo uspešno, odvisno pa je od vzroka in stopnje uhajanja, ustreznosti zdravljenja, vztrajnosti in motiviranosti bolnika. Kot še sklene specialist urolog, z zdravljenjem pogosto dosežemo zgolj izboljšanje stanja, torej zmanjšanje uhajanja, kar je prav tako ugoden rezultat, vsekakor pa sta, kakor pri vsakem obolenju, ključna preventiva in pravočasno ukrepanje: »Posameznik lahko z zdravim načinom življenja, aktivnostjo, primerno prehrano in pitjem zmanjša možnost pojava inkontinence, tudi pojava drugih stanj, ki lahko vodijo do nje. Pomembno je, da pojav, ki se ga hitro opazi, vzame resno, ukrepa sam in tudi poišče strokovno pomoč.«
