Resda je imunski sistem že sam po sebi zelo izpopolnjen obrambni mehanizem, vendar mu lahko tu in tam pomagamo tudi sami. O tem, kako deluje in katere zmote in resnice krožijo o njem, je spregovoril dr. med. Alojz Ihan, profesor imunologije in mikrobiologije, specialist klinične mikrobiologije in vodja oddelka za imunologijo na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.
Kako preprosto razložiti, kaj je imunski sistem?
Imunski sistem so po vsem telesu razpredena tkiva in organi, ki omogočajo našo odpornost, to je zmožnost, da se upremo vdoru in razširjanju bolezenskih mikrobov po telesu. Imunski sistem sestavljajo imunske celice, ki jih v krvi imenujemo bele krvne celice ali levkociti. Levkociti ne krožijo samo po krvi, ampak po vsem telesu, in sestavljajo imunska tkiva in organe (bezgavke, vranico, mandlje, priželjc). Imunske celice znajo učinkovito prepoznavati in uničevati bolezenske mikrobe, torej bakterije, viruse, parazite in glive, ki vdrejo v organizem. Tako nas imunski sistem zaščiti pred okužbami. Del imunskih odzivov je ob vdoru bolezenskih mikrobov v organizmu že oblikovan in se v obliki vnetja zažene takoj in preprečuje novo vdiranje mikrobov in širitev okužbe. Ta del imunskih odzivov imenujemo prirojena imunost, ker deluje brez »predpriprav«, torej takoj ob vdoru mikrobov v telo, in bi jo zato po vojaško lahko ponazorili z obrambnim zidom in stražami ob njegovih vratih. Drugi del imunskih odzivov pa se ob stiku z novimi napadalci šele začne oblikovati, kar traja okoli deset dni do nekaj tednov, zato te odzive imenujemo pridobljena imunost. Pomembni lastnosti pridobljene imunosti sta izjemna natančnost in učinkovitost napadanja tujih mikrobov, napad na točno določene molekule tujega mikroba. Vojaško bi bili to topovi, rakete in drugi ofenzivni izstrelki, ki merijo v točno določene tarče napadalcev. Taki izstrelki so v imunskem sistemu na primer protitelesa.
Ali lahko sami spodbudimo delovanje imunskega sistema?
Za uspešno prebolevanje okužb moramo biti najprej v dobri fizični kondiciji, ki pomeni dovolj veliko rezervo srčne, pljučne in žilne zmogljivosti – ko smo zdravi, jo potrebujemo na primer za tek, ko smo bolni, pa za uspešno spopadanje z vročino. Za celotedenski napor, kot je recimo gripa, je potrebna tudi presnovna rezerva – dobro delujoča jetra z zalogo vitaminov in pa zlasti zaloga beljakovin, ki so potrebne za proizvodnjo zaščitnih protiteles proti virusu. Beljakovine so med boleznijo najlažje dostopne iz dovolj okrepljenih mišic, ki med prebolevanjem zaradi mirovanja nato kar same oddajajo beljakovine, ki so potrebne imunskemu sistemu za izgradnjo protiteles. Na prehrano se namreč tedaj težje zanašamo, ker ob vnetju naravno ostanemo brez apetita. Tretja zaloga za bolezen pa je dobro pripravljen in odziven imunski sistem, kar pomeni, da ne sme biti poškodovan in izčrpan od nenehnih vnetij, okužb ali stresa v preteklosti. Izčrpani ljudje, zlasti kronični bolniki in tisti s predhodnimi okužbami, zdravstvenih rezerv oziroma zalog nimajo, zato njihov imunski sistem ne more uspešno premagati okužbe in se bolezen vleče. Tudi nosečnice imajo zaradi zaščite ploda, ki je objektivno tujek, naravno zavrt imunski sistem, zato so občutljivejše za okužbe.
Bo naš imunski sistem močnejši, če se »zavijamo v vato«, ali razvije večjo odpornost, če smo tu in tam izpostavljeni kakšnim mikrobom?
Okužbe z bolezenskimi mikrobi nas prav gotovo ne krepijo, ampak vedno do neke mere trajno poškodujejo zlasti majhne otroke, ki nimajo še polno razvitega imunskega sistema. Pač pa ravno otroci za primeren razvoj imunskega sistema potrebujejo tudi veliko soočanja z nebolezenskimi mikroorganizmi, ki jih je polno v naravi in trenirajo imunski sistem podobno, kot gibanje krepi mišice. To se najintenzivneje dogaja v prvem letu starosti, takrat je pomembno, da je v otrokovem okolju dovolj velika pestrost neškodljivih mikroorganizmov, ki jih »vtika« v usta, zbira v svojem črevesju in z njimi trenira in razvija imunski sistem. Prečisto okolje je torej slaba naložba za imunost.
Bogatenje neškodljive bakterijske flore, zlasti črevesne – z gibanjem v naravi, stiki z drugimi otroki, pestro prehrano – spodbuja razvoj imunskega sistema. Vendar pa lahko na drugi strani okužbe z bolezenskimi mikrobi, zlasti respiratornimi virusi, v prvem letu življenja motijo normalen razvoj imunskega sistema, ker so veliko breme za nerazvito obrambo, zato lahko pospešijo razvoj preobčutljivosti in zlasti v dihalih nepravilno uravnavanje vnetnega odziva, nepravilno oživčeno sluznico in posledično nagnjenost k astmi.
Na trgu so na voljo številni pripravki, ki naj bi povečevali odpornost imunskega sistema. Ali ti prehranski dodatki (šumeče tablete, olja, praški) res delujejo učinkoviteje, kot pa bi recimo delovala na nas sama rastlina (sadje, zelenjava), če bi jo zaužili?
Dovolj gibanja in uravnotežena prehrana naj bi v naših krajih pri večini zadoščala za to, da imunski sistem ne bi bil šibki člen našega zdravja. Morda v drugi polovici zime ni odveč kakšna multivitaminska pijača, kaj več pa ni treba. So pa seveda skupine ljudi, ki imajo večje potrebe, na primer športniki, ki potrebujejo dodatke zaradi nenormalno velikih naporov. Ali pa skupine krhkejših ljudi, ki imajo težave z uživanjem, prebavljanjem ali presnavljanjem dovolj pestre hrane in občasno, še posebno ob pojavu okužb, potrebujejo prehranske dodatke. Pogosto je upravičeno jemanje dodatkov pri starostnikih, zlasti s kroničnimi boleznimi, ko so potrebne večje količine zaužitih vitaminov in mineralov zaradi interakcij z zdravili, operativnih posegov ali poškodb in neustreznega prehranjevanja, ki ima razloge bodisi v revščini, anoreksiji, socialni izoliranosti, depresiji, težavah pri požiranju in žvečenju bodisi neprimerni izbiri hrane. Pogosto starostniki pomanjkljivo uživajo železo, kalcij, cink, magnezij, riboflavin, vitamine A, D, B6 in B12. Za diabetike je na primer značilna nižja koncentracija vitamina C (celo za 30 odstotkov), vitamina E in glutationske reduktaze v plazmi. Dodajanje antioksidantov vitamina C in E pri diabetikih upočasni nastanek z aterosklerozo povezanih žilnih okvar. Presnova diabetikov je povezana s povečano potrebo po vitaminih B in s povečanim ledvičnim izgubljanjem, zato je primerno nadomeščanje vitaminov folne kisline, B6, B12 in cinka. Ameriško združenje za diabetes (ADA) priporoča tudi nadomeščanje magnezija ob dokazani hipomagneziemiji.
Sicer pa je najboljše, da ljudje, ki imajo težave s pogostimi okužbami, takrat, ko so razmeroma zdravi, pri sebi premislijo in tudi eksperimentirajo, kaj še storiti v načinu življenja (npr. glede izpostavljanja okužbam, spanja, stresa, delovne aktivnosti, sprostitve), da pretrgajo začarani krog okužb. Med tako eksperimentiranje lahko spada tudi samozdravljenje s pripravki, ki so se izkazali za učinkovite, od rastlinskih imunostimulansov, preko glivičnih in bakterijskih pripravkov do probiotikov. Če človek ugotovi, da mu pripravek pomaga, naj ga pri večji nevarnosti okužb uporablja.
Starejši ljudje velikokrat pravijo, da je za naše telo najbolj zdravo, če uživamo hrano, ki uspeva v naši pokrajini. Je to le mit? Ali eksotično tropsko sadje in zelenjava na nas ne vplivata enako kot na prebivalce krajev, kjer uspevata?
Nekateri vitamini, zlasti C, se s skladiščenjem izredno hitro razgrajujejo. Dolgotrajen transport torej zmanjša polnovrednost sadja, ampak enako velja za skladiščenje domačega sadja. Problem je tudi obiranje nedozorelega sadja, saj je prehranski izkoristek prisilno dozorelega sadja manjši tako pri domačem kot tujem sadju. Nekateri načini plantažnega gojenja sadja in zelenjave močno zmanjšajo količino antioksidantnih snovi, ki jih rastline sicer tvorijo kot zaščito pred sončnimi žarki. In po mojem mnenju najpomembnejše in premalo poudarjeno: moderne vrste sadja, tujega ali domačega, imajo zaradi okusa kupcev zadnja leta že povsem nesprejemljivo veliko vsebnost sladkorja. Jabolka postajajo prave energetske bombe, kmalu bo enako vprašljivo pojesti moderno jabolko kot popiti kokakolo, enako prazno in enako obremenjujoče za trebušno slinavko. Torej ne gre za pokrajino, ampak za tehnologijo proizvodnje, gotovo je najbolj zdravo utrgati in pojesti tradicionalno kmečko jabolko.
