NE CEPIJO SE

Cepljenih vse manj, bolezni se vračajo

Objavljeno 04. maj 2017 16.30 | Posodobljeno 04. maj 2017 15.30 | Piše: Urša Splichal

Zaradi nizke precepljenosti v Evropi obstaja nevarnost izbruha ošpic. Tudi v Sloveniji upada delež cepljenih, na območju Ljubljane celo ni več zagotovljena kolektivna imunost.

Foto: Ljubo Vukelič

Slovenija se uvršča med države z najvišjo obolevnostjo za klopnim meningoencefalitisom v Evropi in tudi svetu, a se le sedem odstotkov prebivalstva redno cepi proti tej bolezni. Nizko je tudi število cepljenih proti gripi, za katero vsako leto zboli več kot pet odstotkov prebivalstva oziroma več kot 100.000 ljudi. Gripa je nevarna predvsem zaradi zapletov, ki najbolj ogrožajo starejše in kronične bolnike, saj lahko povzroči poslabšanje bolezni ali celo smrt. 
Največ cepljenih je bilo v sezoni 2005/06, več kot 200.000 ljudi, v zadnjih sezonah pa se število znižuje, leta 2015/16 je bilo cepljenih le 3,2 odstotka prebivalstva. Problem je tudi prenizka precepljenost ljudi v starostni skupini 65 let in več, ki se prav tako znižuje in je v sezoni 2015/16 znašala le 10,4 odstotka. Tako spadamo med evropske države z najmanjšim deležem starejših ljudi, cepljenih proti gripi, in ne dosegamo zastavljenih ciljev Svetovne zdravstvene organizacije, po katerih bi morala precepljenost starejših proti gripi znašati vsaj 75 odstotkov. V sezoni 2015/16 je precepljenost prebivalstva proti gripi najvišja v goriški in ravenski regiji, najnižja pa v kranjski in ljubljanski. V tej sezoni je bilo proti gripi cepljenih le okrog 2900 zdravstvenih delavcev, precepljenost teh je bila torej manj kot 10 odstotkov, kažejo podatki Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja (NIJZ).

V zadnjih letih se pri nas znižuje tudi precepljenost z obveznimi cepivi, in sicer približno za odstotek na leto, tako da se je delež precepljenih za nekaterimi boleznimi že spustil pod raven, ki zagotavlja kolektivno imunost (delež naj bi bil od 90 do 95 odstotkov). Zaradi tega bi se lahko nekoč tudi v Sloveniji spopadli z epidemijo ošpic, kot jo imajo v sosednji Italiji. Lani so pri nas tudi prvič v dveh desetletjih zabeležili primer tetanusa pri otroku.

Da ali ne?

In čeprav stroka trdi, da je cepljenje varno in pomembno, saj varuje pred številnimi boleznimi, za katerimi bi sicer zbolevali naši otroci, lahko pogosto beremo in poslušamo o strašnih reakcijah na cepiva, obolelih in prizadetih otrocih, ki so bili pred cepljenjem zdravi, tudi umirali naj bi zaradi cepiv. Slišimo lahko, da imajo cepiva vrsto škodljivih in dolgoročnih neželenih učinkov, ki jih še ne poznamo. Res je, da lahko cepiva kot vsa zdravila povzročijo tudi neželene učinke, a nobeden od njih praviloma ni tako resen kot bolezen, ki jo preprečujejo, odgovarja stroka. 
Večinoma so reakcije rdečina in bolečina na mestu vboda, glavobol ... Bolezni, ki jih preprečujemo s cepljenjem, so nevarnejše: posledica otroške paralize je lahko ohromelost, posledica ošpic pa vnetje možganov. V nekaterih primerih se bolezni lahko končajo tudi s smrtjo. V Evropi se še pojavljajo bolezni, ki jih preprečujemo s cepljenjem, predvsem zaradi nizke precepljenosti. Bolje je dobiti zaščito s prebolelo boleznijo kakor s cepljenjem, pravijo mnogi, stroka pa odgovarja, da cepiva imunskemu sistemu zagotovijo dovolj informacij, da se lahko bojuje proti povzročiteljem nalezljivih bolezni, ko pride v stik z njimi. Res je, da nekatere bolezni omogočijo še več informacij kakor cepiva, sprožijo še boljši odziv imunskega sistema, a ob tem tvegamo zaplete same bolezni–, vendar imunski sistem potrebuje le omejeno količino informacij, da prepozna povzročitelje, ki vdirajo v telo, in cepivo pri tem zadošča.


Za zaščito vseh

Letošnji evropski in svetovni teden cepljenja (od 24. do 30. aprila) je potekal pod geslom Cepljenje deluje – za zaščito zdravje v vseh starostnih obdobjih. Njegov namen je povečati ozaveščenost o pomenu cepljenja in poudariti pomembnost tega preventivnega ukrepa, ki rešuje življenja po svetu, poudarjajo na NIJZ. Najpomembnejši cilj je učinkovita zaščita posameznika pred boleznijo, tudi tako, za katero ni zdravila ali pri kateri zdravljenje zaradi odpornosti bakterij proti zdravilom ni več uspešno. 
Najnižja precepljenost z obveznimi cepivi je na ljubljanskem območju: leta 2015 je bila precepljenost s cepivom proti ošpicam, mumpsu in rdečkam manj kot 90-odstotna, s čimer ni več zagotovljena kolektivna imunost.

Tudi Evropska komisija in Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) sta opozorili na pomembnosti cepljenja za imunizacijo in preprečevanje bolezni v Evropski uniji in širši evropski regiji SZO. V skupni izjavi so zapisali, da je imunizacija v zadnjih 60 letih rešila več otroških življenj kot kateri koli drug medicinski ukrep. Ošpice so vsako leto zahtevale 2,6 milijona smrti, preden so 1980. uvedli splošno cepljenje, ki preprečuje obolevanje za to nalezljivo boleznijo. Evropski center za preventivo in nadzor bolezni (ECDC) je sporočil, da so v prvih dveh mesecih letošnjega leta v 14 evropskih državah opazili več kot 1500 primerov ošpic, razlog za tako visoko število pa vidijo v vse več necepljenih posameznikih. Najhuje je v Italiji in Romuniji, kjer so v pol leta zabeležili že 400 primerov bolezni, 19 jih je umrlo. Ošpice so zelo nalezljiv virus, ki se širi z neposrednim stikom in po zraku. Čeprav obstaja cepivo, zaradi te bolezni vsako leto umre 13.000 bolnikov, večinoma otrok.

Mehkejši ukrepi

Ministrstvo za zdravje bo iz predloga zakona o zdravstvenem varstvu umaknilo določbo, da bi bilo zdravljenje zapletov zaradi bolezni, ki bi jih bilo mogoče preprečiti z obveznim cepljenjem, na plečih posameznika, je povedala Mojca Gobec z ministrstva. Namesto tega bodo pripravili mehkejše ukrepe, s katerimi bodo nagovarjali starše, naj cepijo otroke. Za umik določbe so se odločili po odzivih iz javne razprave, pa tudi stroka je ocenila, da je tak ukrep nesorazmeren. Na mizi imajo več ukrepov za povečanje precepljenosti, ki jih poznajo po drugih državah, denimo vpliv cepljenja na višino otroškega dodatka, omejitev za vstop v vrtec oziroma izobraževalni sistem in drugo. Katere ukrepe bodo izbrali, še ni znano. 

Strašenje ne pomaga

Infektolog Marko Pokorn, pediater z Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, meni, da strašenje staršev pred tem, kaj se otroku lahko zgodi, če ga ne bodo cepili, ne pomaga, najpogosteje žal pomaga le izkušnja z boleznijo. Lani smo imeli prvič po dveh desetletjih primer tetanusa pri otroku. Najnižja precepljenost z obveznimi cepivi je na ljubljanskem območju.

 

Deli s prijatelji