Konec lanskega leta je izšla druga, dopolnjena izdaja priročnika Šport po meri otrok in mladostnikov avtorja prof. dr. Branka Škofa s fakultete za šport in sodelavcev, ki predstavlja temeljno delo na področju telesne aktivnosti otrok in mladostnikov pri nas. Knjiga poglobljeno obravnava športno udejstvovanje tako na rekreativni kot na tekmovalni ravni, pri čemer osvetli pomen in vpliv vadbe z več vidikov, od pedagoško-psihološkega do biološkega in zdravstvenega. Postreže tudi z zelo konkretnimi napotki in programi različnih vadb. Napisana strokovno, pa vendar dovolj poljudno, da bo v pomoč pri delu ne le pedagoškim delavcem, trenerjem in drugim, ki se s športom otrok ukvarjajo profesionalno, temveč tudi staršem, ki jim lahko pomaga razrešiti marsikatero dilemo glede športnih podvigov svojih otrok. Ne glede na to, ali gre za rekreacijo ali imajo nadobudneži tudi tekmovalne ambicije.
Gibalno nazadujejo
Strokovna priporočila pravijo, da bi moral imeti otrok ali mladostnik eno uro zmerne vadbe na dan. Podatki raziskave HBSC iz leta 2012 za Slovenijo kažejo, da to normo dosega manj kot polovica fantov in deklet v starosti med 11 in 15 let, v srednji šoli je ustrezno telesno aktivnih le še 10 odstotkov deklet.
»Od leta 1970 v Sloveniji spremljamo telesni razvoj otrok od vstopa v šolo do konca srednje šole s tako imenovanim športnim kartonom. Kljub temu da so zmeraj višji in močnejši, v kondicijskih in gibalnih sposobnostih današnji otroci nazadujejo. Zlasti je opazno nazadovanje v vzdržljivosti, to je pri teku na 600 metrov, in v moči ramenskega obroča, to je pri vaji vesa v zgibi. Sam bi to pripisal predvsem zmanjšanju motivacijskega potenciala, vse manj smo namreč vajeni naporov, kar pomeni, da posledično manjka vztrajnosti in delavnosti,« prof. dr. Škof pojasnjuje vse slabše stanje na področju telesnih sposobnosti otrok in mladine.
Skrb vzbujajoče je, da je 10–15 odstotkov otrok, ki so gibalno podhranjeni, če lahko tako rečemo, zdravstveno ogroženih z boleznimi, ki so nekoč veljale za bolezni odraslih, na primer srčno-žilne bolezni, sladkorna bolezen, povišan holesterol. Od 5 do 6 odstotkov je debelih, ravno toliko pa podhranjenih, kar pomeni, da se spopadajo z motnjami hranjenja.
Za otroke, ki jih tekmovalni šport ne zanima, bi morali zagotoviti dovolj telesne vadbe na drugih ravneh, začenši s šolo. »Tudi način življenja nas sili k pasivnemu, otroke v šolo vozimo, zabavajo se z elektronskimi napravami namesto na igrišču … Velik vpliv pri tem ima družina in žal se tudi tu pozna vpliv socialne razslojenosti družbe. Ozaveščeni, izobraženi starši podpirajo športno udejstvovanje otrok, kar je povezano z motivacijo in seveda tudi denarjem, česar si nižji sloji ne morejo privoščiti,« pravi sogovornik.
Neučakani
starši in trenerji
Pri otrocih, ki se usmerijo v tekmovalni šport, je pomembno, da se jih ne usmerja v ozko specialno disciplino prezgodaj. V predpubertetnem obdobju naj otrok preizkusi čim več različnih gibalnih dejavnosti, zlasti bazičnih, kot so gimnastika, športne igre, atletika in plavanje. »Starši naj z otrokom obiščejo več aktivnosti, na prvem mestu pri odločitvi naj bo interes otroka. Seveda je pri tem ključna pripadnost staršev športu. Vemo, da ima kar 75 odstotkov otrok v tekmovalnem športu športno aktivne starše. Otrokom v starosti od 7 do 9 let je treba omogočiti raznovrstne gibalne aktivnosti, da bodo pridobili široke gibalne izkušnje. Nič ni narobe, če so tako majhni otroci vključeni v različne športe, na primer enkrat tedensko plavanje ali atletika in dvakrat tedensko nogomet. Usmerjati naj se začnejo v starosti 12–13 let, še leto ali dve pozneje pa je čas za ozko, specialno usmeritev,« pravi prof. dr. Škof in opozori, da prezgodnja usmeritev in prezahtevni treningi dolgoročno ne prinesejo nič dobrega. »Praviloma športniki, ki so zmagovali v otroških kategorijah, pozneje ne dosegajo najboljših rezultatov, kar lahko pripišemo zasičenosti in izgorelosti, ki sta posledica pretirane vadbe in prezgodnje usmeritve. Neučakani starši in trenerji, prepričani, da je zgodnji začetek povezan s poznejšim uspehom, lahko naredijo veliko škode,« je prepričan prof. dr. Škof.
Knjiga prinaša tudi obsežno poglavje o športu otrok in mladostnikov z zdravstvenimi omejitvami. Zakaj nekoč otroci s kroničnimi boleznimi, na primer astmo, niso smeli telovaditi, danes pa je telesna aktivnost zanje, seveda prilagojena njihovim sposobnostim, celo priporočljiva? O tem bomo z avtorjem prof. dr. Škofom spregovorili v eni od prihodnjih številk.
