Več kot dvajset let je bila dr. Evita Leskovšek, zdravnica, ki je svojo karierno pot posvetila širjenju zavedanja o zdravju, še posebno med ranljivimi skupinami, vsak december gonilna sila dogodkov, povezanih z bojem proti aidsu, letos pa se je umaknila. Okoliščine, ki so jo v to prisilile, niso rožnate, a jih jemlje kot osebni izziv pa tudi priložnost, da iz lastne izkušnje razširi pozitivno sporočilo.
December je najbolj praznični mesec v letu. Kako gledate nanj vi?
Da, seveda, gre za praznični mesec, vendar pa moramo vedeti, da so med nami tudi ljudje, ki so ravno v tem obdobju zelo žalostni, ker so osamljeni, obubožani, bolni. Ob vsem tem zunanjem in medijskem blišču so tu ljudje, ki niso veseli, da imajo te stiske, ki bi bili radi del vsega tega, pa ne morejo, ne zmorejo ali pa so ujeti v okoliščine, ki jim to preprečujejo.
Delu teh ljudi že leta aktivno pomagate …
Že leta razvijam programe za tako imenovane ranljive skupine v okviru NIJZ. Kot spremljam razvoj stroke v naši instituciji, je bila v ospredju zdravstvena vzgoja, pozneje promocija zdravja, zdaj smo center za raziskovanje in krepitev zdravja. Ampak ne glede na to vsebina ostaja enaka. Čeprav je prišlo v okviru javnega zdravja do združitve treh velikih vej, higiene, epidemiologije in socialne medicine, se imam še vedno za socialno medicinko. Bdimo nad zdravjem populacije, ranljive skupine pa so na neki način moje področje dela.
Najbolj prepoznavni ste po delu z okuženimi s HIV, bolniki z aidsom. Vendar delate še s številnimi drugimi ranljivimi skupinami. Katerimi?
Z zaporniki, ljudmi z duševnimi težavami, žrtvami nasilja, brezdomci, odvisniki, prostitutkami, Romi … Eno od področij dela je denimo trgovina z ljudmi. Trenutno razvijamo dostopnost do zdravstvenega varstva med migranti. To ni klasično zdravniško delo, ko si v ambulanti in čakaš, da pacienti pridejo k tebi. To je zdravniško delo, saj je potrebno znanje medicine, metode dela pa so drugačne. Mi hodimo na teren, tam raziskujemo, izvajamo intervencije, predlagamo določene programe, izobražujemo. Sestavni del procesa sta tudi mednarodno sodelovanje in ocena stanja.
Vaše poslanstvo je torej predvsem obvarovati ranljive skupne pred boleznimi. A ne samo to.
Kar se tiče našega zdravniškega poslanstva, smo na neki način odvetniki ljudi, človeštva in človekovih pravic. Pričakovali bi, da bomo kot moderna družba v 21. stoletju obravnavali vsakega človeka kot človeško bitje, ki so mu dane osnovne človekove pravice. Pa žal ni tako. In ob vsem tem blišču in lučkah, ki jih imamo decembra, se mi zdi, da je to čas, ko je treba iti vase, se bolj osredotočati na nematerialno, s čisto majhnimi pozornostmi polepšati svet ljudem okoli sebe.
Ljudem bi rada povedala, da preventivni pregledi res rešujejo življenja. Če ima kdo pravočasno postavljeno diagnozo, je izhod iz bolezni oziroma njena prognoza in s tem preživetje bistveno drugačen, boljši. |
Kako so postale ranljive skupine vaše poslanstvo?
Sem hči podeželskega zdravnika, že od mladih nog sem hodila z njim k pacientom po hribih in že takrat začutila, da ogromno ljudi zboleva, ker nečesa ne znajo ali ker preprosto ne znajo komunicirati. Po končani fakulteti, ko je bilo že jasno, da bom ostala v Ljubljani, sem spoznala, da delo v primarnem zdravstvenem varstvu večkrat ni povezano s poslanstvom, kakršnega sem bila navajena pri očetu, ki je vsakega pacienta dobro poznal, mu svetoval in nasploh živel za to. Od tod mogoče ta moja predstava, da biti zdravnik ni samo poklic, ampak poslanstvo, pri katerem lahko res nekaj narediš za ljudi. Med študijem, ko sem spoznavala medicino, sem opazila, da je klinična medicina naravnana na organske sisteme, ne na holistično obravnavo. Spominjam se, da sem se kot gimnazijka z avtobusom vozila v Maribor iz Lovrenca na Pohorju in je v Rušah vstopala Mia Žnidarič. Zelo hitro sva postali prijateljici in vedno sem ji rezervirala sedež. Če bi naju kdo poslušal takrat, bi si mislil, da sva popolnoma zmešani: ona je sanjala, da bo jazz pevka, jaz sem, da bom zdravnica, ampak ne taka navadna zdravnica – zdravnica, ki bo hodila po svetu in pomagala ljudem. In potem, po nekaj letih, ko sva se srečali in je bilo očitno, da sva svoje sanje uresničili, sva se objeli in razjokali.
Vaši prvi koraki pri delu z ranljivimi skupinami so bili povezani s HIV oziroma aidsom, boleznijo, na katero se spomnimo prav decembra, saj je 1. december dan boja proti njej.
Ko sem dobila službo na NIJZ oz. prej IVZ in sem imela možnost, da prva v Sloveniji začnem sistematično HIV-prevencijo, sem se začela temu intenzivno posvečati. Izobraževala sem se v tujini, pripravljala programe, kampanje ob svetovnem dnevu aidsa, pred poletnimi počitnicami, ob posameznih dnevih, na primer ob valentinovem, ko smo imeli kampanjo s srčki in kondomi v cvetličarnah. Bilo je sto tisoč idej, od razpisov, nagradnih literarnih večerov, ko so mladi pošiljali prispevke na temo ljubezni, do produkcije videoposnetkov, plakatov, zloženk, npr. stripa v obliki potnega lista s kondomom za mlade popotnike … In zelo me veseli, da se je zgodil efekt kapljice vode v mirni vodi, da so pobudo za preventivo aidsa prevzemale lokalne skupnosti, šole in nevladne organizacije in je to postalo res gibanje: z rdečimi pentljami, deljenjem kondomov, poudarjanjem preventive.
Če primerjate razmere v času, ko ste začenjali, z današnjimi, so razlike v dojemanju aidsa, v vedenju ljudi, zdravljenju, preprečevanju okužbe, velike?
Spremembe, ki so se zgodile, so tektonske, od socioloških do medicinskih, in to po vsem svetu. Države, ki so zelo konzervativne, so uvedle spolno vzgojo za mlade, ki so po eni strani najbolj tvegana skupina, po drugi pa skupina, ki še nima utečenih spolnih navad, zato lahko nanjo najbolj vplivaš – moškega pri 45 boš težje prepričal, da se izogiba tveganim spolnim odnosom in naj uporabi kondom. Zaradi aidsa se je začelo govoriti o pravicah drugače spolno usmerjenih tudi v deželah, kjer prej to ni bilo mogoče, na primer v Rusiji, kjer je bila istospolna usmerjenost do nedavnega še kaznivo dejanje in si šel zaradi nje v zapor. Skozi programe za posebne skupine, ki smo jim na začetku rekli marginalne, zdaj bolj korektno ranljive, smo poudarjali pomen demarginalizacije in destigmatizacije teh ljudi oz. vseh, ki so drugačni. Sodelovali smo v številnih mednarodnih projektih, eden od njih je TAMPEP, posvečen prostituciji – program je združeval strokovnjake, evropske aktiviste, prostitutke, transgender ljudi. Uspelo jim je celo priti v Evropski parlament, ta je potem ves dan razpravljal o tej problematiki. Rdeči dežniki, simbol projekta, so preplavili Bruselj s sporočilom, da prostitucija ni le težava trgovanja in žrtev, ampak so določene ženske, ki so organizirane, zahtevale, da se prizna prostitucija kot delo na trgu z vsemi dolžnostmi in pravicami. Na področju zdravljenja imamo že tako dobra zdravila, da aids spreminjajo v na neki način kronično obvladljivo bolezen. Seveda le, če se ljudje pravočasno testirajo in zgodaj zdravijo.
Pričakovali bi, da bomo kot moderna družba v 21. stoletju obravnavali vsakega človeka kot človeško bitje, ki so mu dane osnovne človekove pravice. Pa žal ni tako. |
Ste mati treh otrok. Jih je bilo kaj drugače vzgajati, vedoč, kaj vse se dogaja, in s poznavanjem, če lahko tako rečem, temnejših plati človeštva.
Ne bi rekla, da so to temnejše plati. Sicer pa sem imela to srečo, da sem imela zgodaj otroke, dva še med študijem. Mlad vzgajaš na drugačen način, vse skupaj je bolj prijateljsko in sproščeno. Ko sem bila prvič v medijih, je starejši sin kukal za televizor in gledal, kje se skriva mami (smeh). Moja hči je v prvem razredu osnovne šole, ko so predstavljali, kaj počnejo starši, vstala vsa ponosna in žareča in rekla: Moja mamica ima aids (smeh).
Do letošnjega leta, več kot 20 let, ste bili vsak december v ospredju kampanj za boj proti aidsu. Letos ni tako.
Od vsega začetka je tokrat prvič, da sem se umaknila in nisem sodelovala pri pripravi, koordinaciji, sodelovanju z nevladnimi organizacijami in pri pripravah strokovnega posveta, ki sem ga vsako leto organizirala, kar je pomenilo zbiranje strokovnjakov, pripravljanje strokovnih izhodišč, materialov, izjav za javnost. Od vsega tega sem se letos umaknila.
Razlog so bile zdravstvene težave …
Da. Če je preveč stresa, preveč hudega tudi v osebnem življenju, telo na neki način pokaže, da je treba nekaj spremeniti. In jaz sem to storila pred dvema mesecema, ko sem izvedela za bolezen. Zelo hitro sem imela operacijo, vse nadaljnje terapije naj bi bile del preventive, in jaz preprosto vem in verjamem, da bom zdrava. Svojo bolezen vidim kot neko znamenje in neki nov izziv, kako postaviti stvari v življenju, mogoče tudi profesionalno, na druge temelje, drugače. Naučiti se je treba ustaviti, ne prevzemati tako veliko obveznosti in dela, da potem človek sam sebe komaj dohiteva, ampak narediti stvari bolj preudarno, z razmislekom. Nekako poskušam postajati varuh svojega časa in prostora, zato sem veliko svojih stvari podarila. Vse še bolj intenzivno doživljam, lepote narave, glasbo, odnose, prijatelje.
Pred intervjujem sva se dogovorili, da se bova bolezni dotaknili le pod pogojem, da bova bralcem predali posebno sporočilo. Kaj jim želite sporočiti?
Ljudem bi rada povedala, da preventivni pregledi res rešujejo življenja. Če ima kdo pravočasno postavljeno diagnozo, je izhod iz bolezni oziroma njena prognoza in s tem preživetje bistveno drugačen, boljši. Hude bolezni, kot so rak kože, rak na črevesju, prsih, na materničnem dnu, so obvladljive pod pogojem, da jih pravočasno odkrijemo in zdravimo. V Sloveniji se ne zavedamo, na kako visoki ravni imamo zdravstvo in koliko odličnih zdravnikov imamo. Imamo tudi odlične presejalne teste, kot so Dora, Zora, Svit, samo odzivati se je treba. Mogoče organizacija v zdravstvu ni najboljša, programe in strokovnost pa imamo na najvišji ravni.
