V Sloveniji popijemo 10,5 litra čistega alkohola na prebivalca na leto, kar je malo pod povprečjem EU (11 litrov), a s tem se ne moremo tolažiti. Povprečno namreč prebivalec Slovenije zaužije od 37,5 do 38 litrov alkohola na leto. Francozi, Španci in Italijani, ki so pred leti popili več kot Slovenci, so porabo v zadnjih letih zmanjšali za skorajda 30 odstotkov, medtem ko pri nas ni bistveno padla. Za to razvado so navedene količine alarmantne in marsikdo se sprašuje, kaj ljudi pripelje do čezmernega uživanja alkohola. Težko si je odgovoriti, a nekaj možnosti je: bolezen, socialna stiska, razočaranje, izguba službe. V primerjavi s preteklostjo so ti podatki morda celo nižji, kar bo za koga pomenilo napredek, a so vseeno skrb vzbujajoči.
Ob veliki porabi alkohola Slovenci pijejo tvegano in škodljivo, saj se kar 42 odstotkov odraslih opije vsaj enkrat letno, medtem ko lahko pri 10 do 15 odstotkih govorimo o odvisnosti.
EU v svetovnem merilu prednjači po porabi čistega alkohola na odraslega prebivalca; ta znaša kar 11 litrov. Evropa hkrati proizvede četrtino svetovne proizvodnje vseh alkoholnih pijač. Poseben problem so tvegane oblike uporabe alkohola, kot je popivanje (»binge-drinking«), ki postopoma nadomešča opijanje do pijanosti.
Strokovnjaki se strinjajo
Alkoholizem oziroma zasvojenost z alkoholom je s strokovnega stališča kronična bolezen, eden največjih izvorov človeškega trpljenja, saj ne prizadene le alkoholika, temveč tudi okolico, v kateri živi in deluje. Alkoholik pa je oseba, ki dlje uživa prevelike količine alkoholnih pijač, s čimer škodi tako svojemu zdravju kot socialno-ekonomskemu položaju. Takšnemu posamezniku je treba pomagati, ne glede na vse, kar je v svojem »pijanem« življenju storil slabega za družbo, ki ga razume kot bolnika.
Omame in zasvojenosti niso družbeni konstrukt, ampak poleg osebne pohabljenosti tudi družbena, pred katero sta posameznik in družba večinoma nemočna. Vpliv alkohola in drugih omamnih snovi na človeka se začne v telesu. Vsaka omama in vsaka zasvojenost sta naprej telesna bolezen – fiziološka, kemična in biološka resničnost, ne le družbeni konstrukt ali duševni občutek posameznika. Vsaka omama in zasvojenost se kažeta predvsem duševno. To sta spremenjeno doživljanje in vedenje omamljenega ali zasvojenega in tistih, ki z njim živijo in delajo. Zasvojenosti in njenih posledic se velika večina ljudi nikoli ne reši. Tistim, ki z veliko osebnega truda in družbene pomoči zacelijo bolezen kroničnega omamljanja in zasvojenosti, se leta propadanja v njihovem življenju ne vrnejo, če ne upoštevamo osebne in družbene škode, ki jo povzroči alkoholizem.
Vse več družinskih tragedij
Vsakodnevno se lahko soočamo s posledicami družbenih razvad, s tem pa tudi alkohola. Število razvez v slovenskem prostoru je že nekaj let v povprečju nad 30 odstotki in tudi po tej plati smo visoko v evropskem povprečju, vzroke pa bi lahko iskali tudi v alkoholizmu. Pri tem bolj izstopajo moški, a tudi ženske so dokaj prisotne. Zasvojenost z alkoholom pripelje do partnerskih nesoglasij, ta pa vodijo v razpad družine. Ta za seboj pripelje težave z otroki, mladostniki, ki prav tako zelo radi posegajo po alkoholu. Pogosto imamo v mislih, da jabolko ne pade daleč od drevesa, vendar ni nujno, da gredo otroci staršev alkoholikov po isti poti. Prej ravno nasprotno. Velikokrat se zgodi, da med odraščanjem pomagajo zasvojenemu staršu, da se otrese te slabe družbene razvade.
Ko pijeta oba
Ob opijanju obeh staršev se težave nadaljujejo v nasilju, ki ga je v družinah zelo veliko. Zanj vedno ne vemo, saj se dogaja za štirimi stenami in je navzven manj vidno, čeprav slišno. O tem priča vsakodnevno poročanje organov pregona o posredovanju v zasebnem prostoru. Največkrat je zgolj opozorilno, ničkolikokrat pa kršitelji javnega reda in miru preživijo noč za rešetkami. Koliko to vpliva na izboljšanje stanja v družini, je težko reči. Pogosto pretirano uživanje alkohola, povezanega z nasiljem, vodi v razpad družine. Nemalokrat najprej do hujših oblik nasilja (psihičnega, fizičnega, tudi ekonomskega), v končni obliki tudi do družinskih tragedij, ki smo jim v slovenskem prostoru priča v zadnjem obdobju. Ob vsem tem zelo trpijo otroci, pogosto celo navzoči pri vseh grozotah, ki se dogajajo doma. Vse pogosteje pa postaja alkohol tudi njihov spremljevalec, čeprav institucije (šole, zdravstveni domovi) skrbno bdijo nad to, morda na trenutke prelahko pridobljeno razvado (nizka cena alkohola).
Mladi in alkohol
Največji problem v družbi je, da posegajo po alkoholu vse mlajši. Ti sploh ne dojemajo škodljive biokemične moči alkohola kot omamne snovi ali jo podcenjujejo, češ, saj ne škoduje. Občutek imajo, da sta pitje in pijanost samoumeven in obvezen del vedenja v vrstniških družbah, zlasti na zabavah ob koncu tedna in pri drugih praznovanjih. Za marsikoga je pitje zakon, kot radi rečejo, in niso kul, če se ne opijajo.
Ta razvada je velikokrat povezana z življenjem v njihovih družinah, kar ni nujno vedno povezano z alkoholizmom v družini. Posledično lahko vpliva na življenje mladostnikov, saj se večkrat pokaže, da ima vsaj eden od ključnih družinskih članov težave zaradi čezmernega pitja alkohola. Tudi pretiravanje staršev, ker imajo stroga merila glede pitja alkohola, je lahko pogoj neodgovornega in pretiranega opijanja. To vzgojno ozračje je lahko nepristno in mladi razvijejo dvojno življenje tudi v rabi alkohola. Še huje je, če starši nimajo meril glede pitja alkohola in so do pitja mladih permisivni. V doživljanju teh mladih prevladuje trenutno dobro počutje z zabavo, ki je skoraj vedno povezano tudi s pitjem alkohola.
Ne bom več pil/-a
Je najpogostejši odgovor zasvojenih z alkoholom. Namenoma sem uporabil oba spola, saj je alkohol substanca, ki je prisotna pri vseh. Ni pomembno, kdo daje komu obljubo, pomembneje je, da se ta uresniči. Kljub vsemu so institucije za zdravljenje odvisnosti od alkohola še vedno polno zasedene, a ne samo s posamezniki, ki se prvič zdravijo, temveč je vse več tudi povratnikov. To dokazuje, da je alkoholizem razvada, ki pušča dolgotrajne posledice ne zgolj na posamezniku, ki je zasvojen, temveč tudi na tistih, ki so doživeli grozote življenja kot posledice alkoholikov. V mislih imam predvsem tiste, ki so pijani povzročili tragedije.
Kar nekaj primerov poznamo, ko so pijani vozniki zaradi objestnosti in neprištevnega stanja vzeli življenje drugim ljudem, tudi otrokom. Posledic, ki jih morajo nositi njihovi najbližji, običajno ne odtehta nekajletna zaporna kazen, po kateri »morilci« še naprej brezskrbno živijo in so velikokrat zaradi svoje razvade še naprej veliko družbeno breme.
* Mag. Bojan Macuh, sociolog
