Začeti je treba kmalu. 
Imeti se rad 
in sekirati dedce

Kratko in jedrnato se ji namreč skrivaj in malce za hrbtom reče pet žensk pika com. Avtobus po strmi, vijugasti cesti po naselju Vreskovo sicer ne vozi, saj so ulice za to preozke. A če bi vendarle pripeljal v ta konec, to lahko povsem zagotovo pomeni le eno: Hacinove punce gredo na izlet ali počitnice! Zakaj ravno avtobus? Zato, ker drugače ne bi šlo. Deklet v omenjeni družini je namreč toliko, da sestavljajo čisto pravi manjši sindikat. Kadar se kam podajo skupaj, brez seznama in štetja najbrž ne gre. Pet jih je namreč in v takšnih primerih se čisto lahko zgodi, da katero spregledajo! In zakaj so drugačne od večine in posebne? Ker so v neposrednem družinskem sorodstvu in ker vsaka pomeni enega od listov na veji družinskega drevesa. Hčerka, mama, babica, prababica in praprababica!

Številka 5

Kadar je v Trbovljah pogosto ali dolgotrajnejše deževje, to marsikdo pripiše kar njim. Takrat gotovo sestankujejo in klepetajo druga čez drugo, bi rekli krajani. Mogoče gre res za malce lokalne folklore in razlage čisto po domače, a očitno bo držalo, da je številka 5 nekakšna številka njihove rodbine. Pred rojstvom trenutno najmlajše na družinskem deblu je njihov ženski sindikat prav tako štel pet članic, kajti med njimi je bila še mati sedanje praprababice! Ni namreč veliko manjkalo, da bi v družini imeli še prapraprababico! Ne glede na število pra-jev se postavlja vprašanje, v čem je skrivnost njihove številnosti in očitne trdoživosti. Pet živečih rodov naenkrat v isti družini pač ni nekaj, na kar bi naleteli za vsakim vogalom! »Zgodaj se je treba začeti imeti rad pa dedce je treba sekirati!« v en glas izstrelijo vse štiri starejše.

Mama Milka

Ljudmila Hacin, po domače mama Milka, je do pred nekaj leti menila, da se žensk ne sprašuje po letih. Potem pa se je rodila Tinkara, najmlajša. Nekaj manj kot petinosemdeset jih šteje in tega ne skriva. Koliko bi sicer ljudje mislili, da jih šteje, glede na to, da je praprababica? In če bi jim povedala, da je tudi že njena vnukinja sama babica? Zdravje ji, na splošno, dobro služi. Skrivnosti o tem, da človek doživi tako lepa leta, ne pozna. Njeno življenje se ni bistveno razlikovalo od življenja drugih v nekdanjih revirjih. Bili so lepi in manj lepi dnevi, srečni in žalostni trenutki. V njeni mladosti je bila marsikatera žena gospodinja in skrbela za družino, moški, večinoma rudarji, pa so hodili v službo. Sama je delala v gostinstvu, za kakšen dodaten dinar pa je tudi šivala.

Dokaj zgodaj je postala vdova in od tedaj je živela sama. Pravi, da je bilo včasih lepše, čeprav teže. Kljub splošnemu stanju je danes vsega preveč, ljudje smo vse bolj neosebni. Nekoč so bili bolj skromni, a tudi bolj zadovoljni in srečni, ker so drugače jemali ter cenili tisto, kar so imeli. Tudi če se človek ni kopal v denarju, so bile redne plače in se je dalo marsikaj privarčevati. »Med ljudmi je bilo nekdaj več spoštovanja in drugačnega vedenja, tudi v šolah je bil učitelj avtoriteta. Že takrat smo šli vsako leto tudi na morje, saj so bili priljubljeni sindikalni počitniški domovi. Starši so bili zaradi drugačnih časov in razmer veliko več z otroki,« se spominja. Hacinovi so radi hodili v hribe in s seboj vzeli tudi taščo! »Ponavadi je nosila nahrbtnike in je bil mir,« se smeji. Časi so se od takrat za vse in korenito spremenili in včasih skoraj težko verjame, da je to še zmeraj isti svet. In kakšen je njen vsakdan danes? Malo še vedno skrbi za vrt, skuha kosilo in povabi preostale štiri, občasno jim še kaj malega zašije, zarobi hlače, zamenja zadrgo. Vselej je vesela, kadar se zberejo z drugimi dekleti. Povedo si novice, čenče, pokritizirajo politiko. Edino ob popoldnevih, po 17. uri, velja poseben režim. Takrat mora biti v hiši mir, saj so na televiziji mehiške ali španske »sapunice«, ki jih nikoli ne izpusti.

Ava

Prababica Slava Hacin, na kratko Ava, ne more skriti, čigava hčerka je. Tako kot mama namreč tudi ona zabiča, da je treba obvezno zapisati, da je mlada šele štiriinšestdeset pomladi. Če namreč ljudje izvedo, da si prababica, ti hitro in mimogrede pribijejo zraven še kakšnih dvajset let ali več! Ni najstarejša v šopku, a ima posebno lastnost. Preostale štiri namreč pri njej iščejo potuho. Nostalgično pove, da je iz časov, ko se nikomur ni bilo treba bati za službe in ko so jih vsi tudi imeli. Vso delovno dobo je bila v službi pri istem delodajalcu, kar je danes ne le nepredstavljivo, ampak tudi nemogoče. Si lahko mislite? Delovna knjižica s polno delovno dobo, v njej pa en sam samcat žig?

V Peku, kjer je službovala, se je prva leta iz Trbovelj vozila v Tržič, nato pa delala v tovarni v domačem kraju. V pokoj je odšla isto leto, kot so tovarno zaprli, in v penziji uživa že deset let. V vseh letih službe je bila na bolniškem dopustu kljub napornemu delu in normi le enkrat samkrat. Uradno en teden, pri čemer je vsak drugi dan vseeno bila na delu. Zadnja leta stanuje skupaj z mamo in prav pri njiju se sindikalistke največkrat dobivajo. »Skrbi za vse nas in je vsem vedno na uslugo ter v pomoč, kadar koli kdo potrebuje,« pravijo ženske. Ozirajoč se nazaj ve, da je bila manj stroga mama od svoje. »Je pa vnuke imeti laže kot svoje otroke. Lastni otroci so predvsem odgovornost starša, vnuke pa lahko razvajaš, imaš zanje več časa in jim pustiš vse, kar si požele,« pravi in dodaja, da izredno rada popazi pravnukinjo. Njena mama se navdušuje nad televizijskimi limonadami, sama pa rada pokadi kakšno cigareto. »Takrat se ponavadi kar na lepem znajdejo zraven vse druge in me jezijo s pripombami, češ, ja a že spet kadiš!« pove. Tudi s hčerko Slavico, ki je že sama babica, imata zelo dober odnos. Med drugim sta v slovenskem prostoru zagotovo edini babica in prababica, ki sta skupaj opravljali in naredili šoferski izpit!

Slavi

Slavi Šintler je babica v najlepših štiridesetih letih, ki jo glede na izročilo zagotovo prav tako čaka praprababištvo. Čeprav sta obe predhodnici prav tako postali mami zgodaj, je bil njen odnos s hčerko najbolj takšen, da bi se mu namesto starševski prej lahko reklo prijateljski. Ker je sama postala mama kot mladoletna dijakinja in so bili takrat še lepi časi, je bil tak odnos logična posledica. Bila je brez službe, zato brez pomoči mame in babice ne bi zmogla. Med poukom sta pazili hčerko, da mladi mamici zaradi materinstva ni bilo treba prekinjati šolanja. Resda ni imela siceršnje porodniške, ampak je po porodu v novembru že februarja spet sedla v šolske klopi. Ker je morala hitreje dozoreti in odrasti od svoje generacije, si je želela redno končati šolo in se zaposliti, za povrh pa so ji deset mesecev izpuščene bolniške prišteli k delovni dobi. Danes je hvaležna družini, ker je bila lahko doma in ker so ji nadvse pomagali. Rada plete in njene slaščice so v slast vsem v širši družini. Če bi imela še eno možnost, bi naredila enako, le da morda kakšno leto pozneje. A kaj dosti časa za takšno premišljevanje o preteklosti nima. Najverjetneje se ji namreč obeta invalidska upokojitev in odkar je doma, ugotavlja, kaj pomeni biti upokojenec. »Včasih sem se temu vedno smejala, zdaj pa ne več. Preprosto mi zmanjkuje časa! Ne vem, kako mi je uspevalo prej, ko sem bila poleg vsega še v službi, zdaj pa se dan vedno prehitro konča.« Rada popazi vnukinjo, podobno kot babica pa tudi sama z užitkom brklja po vrtu. Poleg siceršnjega kuhanja preizkusi kakšno novo jed ali sladico. Bodoča upokojenka poišče ideje na internetu, kjer ima tudi svoj profil na facebooku. Kot članica društva invalidov gre z njimi rada na izlet, kot podporna članica društev osteoporoze in hortikulture pa še z njimi na kakšno zanimivo potepanje. Nadvse rada se ob rojstnih dnevih dobiva z nekdanjimi sodelavci in tako z njimi ostaja v stiku.

Lili

Najmlajša mama Lili je edina, ki je starševstvo načrtovala mnogo pozneje od drugih. Vedno je govorila, da nikakor ne pred tridesetim letom. A potem je prišel pravi in ker ljubezen ne vpraša, je sad najmlajša članica njihovega ženskega kluba. Pari se zdaj za starševstvo odločajo bodisi vse pozneje bodisi sploh ne. Pravi, da ima srečo, saj ima krasno službo, čeprav se vozi v Ljubljano. Za otroke je zelo dobro urejeno in ni težav s prilagajanjem. Ker se vsakodnevno vozi iz Trbovelj, si dneva brez pomoči starejših treh žensk v družini ne zna predstavljati. Seveda si kdaj pa kdaj pridejo navzkriž, čemur se ni mogoče izogniti pri toliko ženskah na kupu. »Saj so zelo v redu in se imamo res rade, samo včasih malo preveč pametujejo, ker sem pač najmlajša mama. Učijo, kako je treba pravilno vzgajati, potem pa se raznežijo, ko jih Tinkara pogleda, in same naredijo prav nasprotno.« Nadvse rada ima živali in ljubezen ter občutek zanje je prenesla tudi na svojo hčerko. Ko je bila majhna, se spominja, da so nekoč doma imeli kar 15 različnih živali. Trenutno imajo psa, hišnega zajčka, hrčka in dva ahatska polža. Čeprav ji služba vzame skoraj ves dan, je vesela, da jo ima. Tisto, kar ni mogoče med tednom, mlada družina zato nadomesti konec tedna in med počitnicami. Radi odidejo na izlete, zabave, prireditve, na rojstne dni in podobno. In, kajpada, z veseljem prihaja tudi na sestanke družinskega ženskega sindikata.

Tinkara

Najmlajša članica ženskega tabora pa je petletna Tinkara Železnikar. Punčica, kot ji rečejo ljubkovalno, je prava dobrovoljka. Nasmejano dekletce je vizualno bolj podobno očetu kot mami, značajsko pa je bolj po njej. Je družabna in komunikativna, uživa v družbi vrstnikov, zato zelo rada hodi v vrtec. Že kot dojenčica je imela rada vlažni otroški robček in še zdaj ima navado, da z njim zaspi. Kot vsi otroci je navihana in preizkuša, kako je mogoče okrog prsta vrteti odrasle in koliko. Zato pa ima rada tudi solato in paradižnik, ne le slaščic kot večina. Obiskuje plesno šolo, kar ne preseneča, saj je že čisto majhna rada plesala. Izrazito pa ima tudi gospodinjsko črto. Komaj enoletna je vsakič, ko je zagledala osvežilni robček, začela z njim nemudoma čistiti. Resda je še majhna, a se kljub temu na druženjih že intenzivno vključuje v ženske debate. Glede na to, da bo nekoč zagotovo tudi sama praprababica, sta namreč vsak nasvet in izkušnja dobrodošla. Vse pride prav! In ne pozabimo, kot pravijo trboveljske jeklene vrtnice, začeti je treba kmalu. Imeti se rad in sekirati dedce. Tudi zato, med drugim, je njihov sindikat.