Vedno sem imela rada kontraste. Mlačnosti, neodločenosti, mlahavosti ne prenesem. Ne pri ljudeh, ne pri stvareh. Recimo: ko se spravim k frizerju, si nikoli ne postrižem samo špičk. Nikoli nisem razumela deklet, ki dajo po sto evrov zato, da jim tam »osvežijo barvo«. In potem bentijo, ker nihče ne opazi razlike. V svojih norih srednješolskih letih sem se enkrat prebarvala iz blond na črno. No, to zagotovo ni ostalo neopaženo.
Z leti sem se sicer naučila, da pretiravanje v nobeno smer ni okej, ampak v osnovi ostajam enaka. Rada eksperimentiram, tudi če vem, da se na ta način z lahkoto opečem. Rada poskušam nove stvari, čeprav ne vem točno, kaj mi bodo prinesle. Saj poznate tisti stavek iz filma Forrest Gump: »Življenje je kot bombonjera, nikoli ne veš, kaj dobiš.« No, tako nekako. Pa ne gre samo zato, da imam to rada. Takšna sem. Če sem prepričana o nečem, če nekaj ali nekoga res čutim, prek sebe ne morem. Najbrž prav zato s svojimi reakcijami včasih tudi prizadenem. In pustim, da drugi prizadenejo mene.
Včeraj, ko sem se bosa sprehajala po travi – koga briga za te zanikrne julijske temperature, občutek je še vseeno božanski – sem razmišljala, da s tem, ko se sama tako obnašam, v svoje življenje najbrž pritegnem ljudi, ki so mi, kar se tega tiče, podobni. Odločne in vihrave, ki jih je na trenutke težko razumeti, ker lahko precej hitro zamenjajo razpoloženje.
Nič čudnega potem ni, da se takšni ljudje hitro zapletemo v zoprno igro med odnosi. Izvzemam prvo zaljubljenost, ko smo, hočeš nočeš, podobni otrokom v vrtcu. Saj veste, tisto, ko fantki iščejo pozornost tako, da punčke vlečejo za kitke, punčkam pa gre to (samo navidez) blazno na živce. To še nekako razumem. Vse ostalo pa me (premo sorazmerno z mojim emšem?) vse bolj nervira.
Zakaj moram nekomu, do katerega gojim pozitivna čustva, to zamolčati, ker se bojim, da bom izgubila njegovo zanimanje? Zakaj se moram do nekoga, ki ga pogrešam, delati brezbrižno? Zakaj mi on, ko končno spregovoriva, namesto da bi mi priznal, da me ima (še vedno) rad, na vsak način poskuša vzbujati občutek krivde, kot da se pri tem ne sprašuje, ali ni nemara tudi sam storil kakšne napake? Zakaj ne moremo biti samo to, kar smo? Zakaj si tega, da nas je kdaj tudi strah, ker ne vemo, kako naprej, preprosto ne priznamo? Odkrito. Brez pretvarjanja.
Lovljenje mačke in miške me je na začetku morda še zabavalo, potem me je na neki točki začelo jeziti, zdaj pa me že prav zoprno skeli. Naveličana sem ugibanj, naveličana sem branj med vrsticami. Ali ni življenje čisto prekratko, da bi drug drugemu prikrivali svoja čustva? Ne razumem. V čem je smisel?
