OB DOKUMENTARCU ABECEDA

Šola otroke sistematično uničuje

Objavljeno 09. april 2014 13.40 | Posodobljeno 09. april 2014 13.42 | Piše: Katja Cah

V šoli dobivaj petice in bodi priden pa bo vse v redu. Tudi na dolgi rok. Debela laž. Brez ovinkarjenja jo razkriva polemični dokumentarec Abeceda priznanega avstrijskega filmskega ustvarjalca Erwina Wagenhoferja.

Film, ki bi ga tudi po besedah dr. Mance Košir moral videti vsakdo, obkroža dejstvo, da se ljudje rodimo z izjemnim darom, močjo, s sposobnostjo uporabljanja domišljije. Posledica je vsako področje človeške kulture, je prepričan priznani strokovnjak izobraževanja, sir Ken Robinson. Žalostno in ironično, da to naravno dano sposobnost v naših otrocih sistematično uničujemo. Po grozljivi statistiki se kar 98 odstotkov vseh rodi visoko nadarjenih, po šolanju pa je takšnih le še dva odstotka.

Na začetku zmaga, 
na koncu poraz

Ni naključje, da so že na začetku filma prikazane razmere na Kitajskem. Tam otroke vidijo kot papirnate zmaje, ki jih dvigujejo v nebo, medtem ko so vedno v rokah staršev in šole. Uradna mednarodna raziskava kaže, da kitajski učenci dosegajo nadpovprečno dobre rezultate. Ne govori pa se o številnih samomorih med mladimi. Obraz fanta, čigar sorodnica ponosno razkazuje vse diplome in priznanja, ki jih je že dosegel, niti enkrat samkrat ne zažari v nasmehu. Niti drobnem. »Otroci na začetku zmagujejo, na koncu pa izgubljajo,« prizna kitajski šolnik.

Storilnost za vsako ceno

V enem od naslednjih prizorov, ki prikazuje tipičen sestanek vrhunskih evropskih menedžerjev, eden od njih na vprašanje, kaj je njihov glavni cilj, odločno odvrne: »Storilnost. Za vsako ceno.« Prav tekmovalnost in hladnokrvno delo po naročilu sta se kot trdovraten virus že zdavnaj razrasla tudi v izobraževalnem sistemu. Po besedah staroste kadrovanja Thomasa Sattelbergerja, nekdanjega vodje kadrovske službe pri Deutsche Telekomu, za naslednjo stopnjo človeške družbe ni bistvena storilnost, temveč ustvarjalnost: »Reduciranje življenja na ekonomijo je ena od najslabših možnosti razvoja našega časa.«

Ne ugajaj, delaj iz užitka!

Šolski sistem ignorira resnične potrebe učencev. »Pravijo, da bi otroci morali življenje jemati resno. V resnici je prav igra tisto, kar bi morali jemati resno,« opozarja Arno Stern, ustvarjalni pedagog in raziskovalec, ki pravi, da je pred desetletji izumil zase nov poklic. Poklic slikarskega pomočnika. Drži se preproste formule, kako otrokom vseh starosti dopustiti, da se celostno izrazijo. V njegovi delavnici dobiš bel list in eno in edino navodilo: »Ne slikaj tako, da bi s svojim izdelkom komur koli ugajal, temveč izključno iz užitka!« Resnica, tako preprosta, da kar boli. Vsak otrok potrebuje za popoln razvoj le troje: slikanje, glasbo in ples. To zadostuje, da zasije, ima oči odprte za srečo. Vse do sivih las in svojega zadnjega vdiha.

Samouk in psiholog 
z Downovim sindromom

V dokumentarcu Abeceda sta predstavljena diametralno nasprotna primera. Prvi je samouki glasbenik, ki ga starši v najrosnejših letih niso vključili v šolo. Danes je cenjen izdelovalec kitar, discipliniran in srečen človek, ker počne to, kar si želi. Na drugi strani spremljamo zgodbo Pabla Pinede Ferrerja, prvega Evropejca z Downovim sindromom, ki je diplomiral iz psihologije. Po prvih stavkih je jasno, da gre za fanta od fare. Živi življenje bolj ali manj povprečnega državljana, ki duhoviči in cinično komentira dogajanje okrog sebe. Posebno zaživi, ko razlaga, da je nogomet njegova strast. Torej, Pablo je naredil fakulteto in s tem dokazal, da je to kljub nezanemarljivi genski okvari mogoče – kadar si deležen izdatne podpore okolice. Dejstvo, ki da misliti. Črviči do obisti.

Zahteva po lastni drži

Abeceda je presunljiv klic k vrnitvi k preprostim pravilom, ker nas le še to lahko reši pred propadom civilizacije. Ali kot je zapisal nemški kritik časnika Die Zeit Oliver Kaaver: »Ni odgovoren sistem, ampak posameznik. Zahteva po lastni drži ni bila še nikoli bolj odločna kot v Abecedi.«

  • Igra mora spet postati igra

Tri profesorje in publiciste smo prosili za komentar trditve, da je globalni izobraževalni sistem podrejen najprej ekonomiji, zato otroke vzgajamo v prvi vrsti za ubogljive delavce in potrošnike, s katerimi se zlahka manipulira. Pa tudi ali obstaja pot iz začaranega kroga.

Dr. Vlado Miheljak, profesor socialne psihologije

»V načrtovanju vsebin in smotrov izobraževalnega sistema ne gre za zavestno zaroto, za zavestno služenje ekonomskim interesom. Zadeva je bolj zapletena in posredna. Celotna družba je ujetnica zapletenega odnosa med ekonomijo in ideologijo. Posledično se uveljavljajo načini mišljenja, ki jih determinira ekonomska logika. Vladajoči sistem vrednot tako samoumevno postane osnovno vodilo tudi pri načrtovanju vzgojnih in izobraževalnih smotrov. Vzgoja otrok v kritične in kreativne osebnosti v prevladujočem vrednotnem okolju predpostavlja subverzivno delovanje šole in šolnikov. Tu nastane problem. Samo kritični in ustvarjalni šolnik lahko otroke vzgaja v kritične in kreativne osebnosti. Ali kot je rekel socialni filozof Marx: Vzgojitelj mora biti sam vzgojen.«

Prof. dr. Alojz Ihan, dr. med., profesor imunologije in mikrobiologije

»Človek je zaznamovan, če ne dosega standardov, ki so jih seveda ustvarili umetno, preračunljivo. Tragično je, da se celotna otrokova bit identificira z rezultati. Kadar med takšnim družbenim programiranjem starši oziroma vzgojitelji otroka prezrejo, poškodujejo, uničijo njegovo naravno dano osebnost, se takšen človek zabrazgotini in postane okorel. Mehansko, precej neživo bitje. Zombi. Diagnoz hiperaktivnosti in avtizmov včasih ni bilo, ker jih sistem ni potreboval, ljudje so bili sprejeti s svojimi posebnostmi, staršev ni bilo na smrt strah, da bo družba otroka izločila takoj, ko ne bo uspešen. V želji po njegovi zaščiti sprejmejo diagnozo, da je z njim nekaj narobe. Vedo, da se je brezupno boriti z družbeno stigmatizacijo otroka, ki ni po storilnostnih predpisih. V tem smislu smo totalitarna družba.«

Mag. Norma Bale, profesorica slovenščine in nemščine

»Preseneča me, ko primerjam slovenske in avstrijske gimnazije v obmejnem pasu. V avstrijskih učilnicah še vedno kraljujejo grafoskopi in krede, sosedje šele letos uvajajo centralni maturitetni sistem. Delanje domačih nalog je obvezno, na konferencah se o dijakih pogovarjajo v podrobnostih, ne v šifrah zaradi kvazivarovanja osebnih podatkov. Pri navajanju virov v nalogah niso preveč natančni in neverjetno veliko dajo na pravopis. Kljub temu so v veliko manjši gospodarski krizi, njihovi diplomanti ne uhajajo na trg dela k nam, tudi ne kršijo zavestno predpisov. Mi smo Avstrijce premagali v zbirokratiziranosti sistema. Iz šol moramo nagnati odvetnike, učiteljem vrniti zaupanje in avtoriteto, starše pa spomniti na lastno mladost, ko je igra še bila igra in ta ni bila vselej niti primerna niti didaktična.« 





Deli s prijatelji