Ob 8. marcu

Ja, kaj pa naj napišem? In sem se začela vse bolj glasno samoizpraševati, zakaj pa res nič več ne prelivam črnila o njih. Sem obupala? Se sprijaznila z razlikami? Prerasla določene teorije in prakse? Srečujem samo še spodobne primerke? Imam trenutke sreče in mi mačističnimi oneti ne križajo poti? Sem spustila kriterije?

Pravzaprav sem zadovoljna: moški niso (več) v fokusu mojega življenja.

Vzemimo primer. Še kar smešen. V službi: znana sem po tem, da ljudi preganjam k predčasni oddaji člankov. Jih vedno znova opozarjam, da se rok izteka in da svojega dela še niso opravili. Tovrstna komunikacija je z nekaterimi že kar folklora. Pravzaprav za znoret. No, in tako mi oni dan osebek po trikratnem urgentnem klicu, naj vendarle naredi tisto, kar mora, kar je obljubil in za kar je tudi plačan, zapiše (javlja se seveda ne): »Sorry. Po nesreči zaspal. Oddam čez petnajst minut.« Kaj takega še nisem slišala, da bi kdo po nesreči zaspal, običajno zaspimo po sreči, kajneda?! Temu odgovoru sem se smejala, moški pač. Pred letom dni bi zagotovo bentila. Hm, res se mehčam.

Moški de facto poenostavljajo. On je pač – po nesreči – zaspal. On je pozabil. On je zamudil – po nesreči. On ne bi tega in onega, ker je neumno. On je utrujen. On bo pozneje. On tega ne razume kot pomembno. In s takimi smešnicami in otročarijami utrujajo ženske. Oziroma prelagajo delo na ženske, jim otežujejo življenje in drobijo odnos. Moški neradi sprejemajo odgovornosti, in kot že vemo, – ko se zalomi malo ali ko se zalomi hudo – stvari praviloma urejajo ženske. Pomembno dejstvo. Za ceno ženske.

Morda boste rekli, da v odnosu med spoloma naštevam predvsem banalnosti, popolne banalnosti in da je v življenju pomembno vse kaj drugega. Morda da je, nič ne rečem, ampak za vsak dan, da teče življenje čim bolj znosno, je pomembna skladna rutina. In za vzdržno sobivanje je pomembno še, da si razdelimo vloge znotraj družine. Saj zato smo vendarle v skupnosti, ker je sicer bistveno preprosteje biti sam.

Ob vseh statistikah, s katerimi v dneh okoli 8. marca radi opozarjamo na še vedno prisotne razlike v položaju ženske in moškega v naši družbi, ocenjujem, da se razmere na ravni družbenopolitičnega in delovnopravnega vendarle urejajo in izboljšujejo. Normalizirajo. Upravičeno pa se bojim, da se poslabšujejo znotraj matičnih enot, v partnerstvih in družinah. Tam, kjer so odnosi »nevidni«. Tam, kjer je ženska najpogosteje tarča nasilja, poniževanja in zlorabljanja.

Trdim, da ni nobene zdravorazumske potrebe in da ne vidim nobenega smisla, zaradi katerega bi ženska zavestno vstopila v partnerstvo kot žrtev, temeljni steber ali, bog ne daj, terapevtka (v partnerstvo pa vendarle vstopamo zavestno, kajneda?!). Nobenih tovrstnih floskul ne potrebujemo in nobena ženska ne sme gojiti takih namer. V partnerstvo odhajamo kot enakovredni člen, pa kaj bi razglabljali, saj vendarle vsi razumemo besedo partnerstvo. Zavezništvo. Slovenke še vedno hočemo biti žrtve-matere, žrtve-partnerice, žrtve-žene. Še več, če nam ni bilo to vcepljeno z vzgojo, se v obupu osamljenosti, odhajajoče mladosti in družbenih pritiskov prepričamo same. In rinemo v nezdrave partnerje. V nezdrave odnose – v obče. Rinemo nad previs.

Res je, da ženske analiziramo, seciramo, tudi kompliciramo, kajpada. Moški, kot že vemo, poenostavljajo. Kar tudi ni nujno slabo. Ampak naj vam ne bo nikoli žal komplicirati pri izboru partnerja. Naj vam tudi ne bo žal čakati na pravega. Pa kadar koli ta že pride.

Jaz nimam pojma, ali smo ženske res z Venere in moški z Marsa. Mislim, da so to predvsem zgodbe za bestsellerje. Tudi ne vem, ali smo ženske res tako zelo drugačne in moški tudi. Ampak priznam, da sem v tem času, ko sem opustila misel na pisanje o moških, spoznala vsaj to, da jim zavidam poenostavljanje, brezbrižnost in nekompliciranost. Nedrobnjakarstvo.

Poenostavljam?