Kako pričarati pridih cvetja tudi pozimi, so se spraševali naši predniki, ko še ni bilo cvetličarn. Živeli so z ritmom letnih časov in jih med seboj niso mešali. Zimskih del niso opravljali poleti in pozimi niso jedli juhe z zelenjavnega vrta. Zato so se toliko bolj veselili pomladi in prvih zvončkov.
Konec 18. stoletja so se pojavile prve umetne rože, cvetlice iz blaga in papirja, ki so krasile oltarje ob velikih praznikih. Obstaja zapis, kako so klarise v nunskem samostanu v Škofji Loki okoli leta 1782 okrasile voščena kipca Jezusa in Marije z umetnimi rožami. Omenjeno zgodovinsko dejstvo dokazuje, kako močno potrebo po cvetju je človek doživljal pozimi v času Linharta in Prešerna.
Šopke iz krep papirja so nosile neveste na porokah, prav tako tudi svatje. Za veliko noč so zamenjali stare vence na križih, bohkovih kotih, v kapelicah in cerkvah. Celo pogrebni venci so bili okrašeni z rožami iz krep papirja, ki so jih povoščili.
Marsikateremu izdelovalcu je bil to edini vir dohodka, s katerim si je za veliko noč kupil novo obleko. Pozneje je bilo izdelovanje papirnatega cvetja tudi del šolskega programa. V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je znanje izgubljalo, saj so doma narejeno cvetje iz krep papirja nadomestile industrijsko izdelane umetne rože iz blaga.
Potrebščine: svinčnik, |
Zate, ki ceniš moje delo
Vendar se tradicija vrača in ročno izdelane vrtnice, marjetice, zvončki ali nageljni pa tudi krizanteme in celo sončnice so vse bolj priljubljeni. Splošne potrebe po doma narejenih cvetovih iz krep papirja morda ni, razlog je verjetno drugje. Na bogatem zahodu so tudi ročno izdelani šali, puloverji, kape, robčki in prtiči vse bolj cenjeni.
»Pri nas ročno delo še vedno ni cenjeno, zato svojih cvetlic iz krep papirja nikoli ne prodajam, ampak jih podarim prijateljem in znancem za rojstni dan. Predvsem pa tistim, ki znajo ceniti moje ročno delo ob večerih,« pravi 59-letna upravna delavka Mojca Ocepek Avbelj iz Domžal, ki se je v Društvo rokodelcev Moravške doline včlanila pred sedmimi leti in se v nekaj mesecih naučila izdelovati cvetje iz papirja.
Med pogovorom je na trake narezala oranžen krep papir, ga med prsti nabrala in staknila v cvet. Nato je z zelenim trakom ovila žico in s potegom škarij upognila stebelne liste.
»Bila sem mestni otrok, a sem vseskozi rada kaj ustvarjala z rokami. Spomnim se svojega miniaturnega šivalnega stroja in punčke, ki sem ji sama sešila oblekico. Sešila sem krilce in bluzo in jo malo nabrala, da je bila videti bolj damsko,« pripoveduje Mojca, ki za izdelavo vrtnice potrebuje pičlih 20 minut.
Poklonila nam je cvetlico, preden smo do konca popile kavo. Priznava, da ji je oranžna barva najljubša, med rožami pa najraje izbere vrtnice.
Čas živobarvnih pušeljcev ob naboru mladih fantov je mimo, tudi tradicionalnih porok v belih srajcah z nageljni ni več prav veliko. Nas mora skrbeti? Vendar se zdi, da tu in tam še kdo ceni z rokami izdelano cvetlico.
