V tem poletnem času razvajanja radi poleg mesa, zelenjave z žara ali kakšnega dobrega narezka ponudimo različne priloge, tudi vložene gobe. Sem spadajo že skoraj pregovorno dobre v kis vložene štorovke, saj običajno niso sluzaste. Največ vlagamo malo štorovko (Kuehneromyces mutabilis), tudi pravo štorovko, jelševko, hrastovko, družnico, vrčke, panjčico. Spada seveda v družino panjevk, te pa običajno rastejo v večjih združbah. Če jih najdemo ob pravem času, lahko njenih klobučkov hitro narežemo kar za nekaj kozarčkov. Na rastišču porežemo samo klobučke, bete pa pustimo.
Za popestritev okusa
Fran Milčinski je v svojih Butalcih opisal tudi občinskega veljaka, ki se je pisal Gobežel. In kaj bi žel drugega kot štorovko? To gobo lahko pripravimo tudi drugače, ne le vlagamo, saj drugim gobam popestri okus.
Doslej smo spoznali kar nekaj gob, dobrih in užitnih, ter opozorili na strupene. Vemo, česa ne smemo oziroma česa naj ne bi počeli v gozdu in kakšne hude nevarnosti prežijo na nas, kako opozarjati otroke na vse to. Nič pa o tem, kako vzljubiti in tudi druge navdušiti za čudovite sprehode v naravo. Največji in najpravičnejši kritiki in tudi najhvaležnejši za te dogodivščine so otroci.
Spoštovanje narave
Tu seveda ne smemo pozabiti niti malce starejših, manj izkušenih, ki morda brez svoje krivde naravo manj poznajo. Kakšen mestni škric, bi rekli v Prešernovih časih. Pa kaj? Vsem pač ni bilo dano. Namreč seme ljubezni in spoštovanja do narave se vsadi vsakomur na začetku. Meni so ga k sreči vsadili tovariši in tovarišice učitelji že v osnovni šoli, malce je pomagal oče, nato je vse skupaj zastalo vse do poznejših časov. Toda pravo seme je bilo vseeno posejano pravočasno. Zalivali so ga sprehodi, hoja v hribe. Toda še vedno sem bil neveden kot otrok. Nisem videl, kako se žitje in rastje rojeva in tudi umira.
Otrokom je za gobe malo mar
»Tega otroci ne vedo. Preveč so občutljivi.« Grajanje in prepovedi dosežejo po navadi ravno nasproten učinek. Tistemu, ki ni navajen gozda, je vse novo in neznano, in česar ne poznaš, ni zanimivo. Otrokom bodo na začetku gobe kaj malo mar. Prej morajo spoznati trave, grmovje, drevje, kolovoze, stezice. Divjadi, žuželk in ptic je pri nas k sreči še vedno v izobilju. Gozdovi so porasli z bukovjem, javorji, jeseni, gabri, jerebikami, s smrekami, z macesni, bori. Grmovje je polno leske, malinja, robidovja. Ni treba vsega poznati. Mirne duše si lahko pomagamo s priročniki in lahko bomo otrokom odgovorili na marsikatero vprašanje. Najslabše je reči: »Tega ne vem.« Pravega gobarja otroški vrišč in razposajenost otrok nikoli ne motita. Vandalizem pač! Ko bo otroke narava začela zanimati, vandalizma ne bo. Učinkov truda, ko gre za otroke in spoznavanje ter prepozavanje narave, ne smemo pričakovati takoj. Pomembno je, da smo seme posejali, vzklilo bo, ko bo čas za to.
Lahko jutri, lahko čez leta, ampak bo. Pri meni je vzklilo šele po štiridesetem letu, rastje pa je k sreči vse bujnejše. Zasluge za to nosi prijatelj Marcel Vezzosi, ki me je skoraj nehote odvlekel v gmajno in mi s široko paleto znanja, ki se je morda še sam ne zaveda, vsadil ne le zaljubljenost v gobe, temveč do vsega živega v naravi. Tudi mi bodimo z otroki vsak svoj Marčelo! Bodimo klepetavi, a dobrovoljni, mogoče celo malo nadležni. Otroci znajo ločiti zrnje od plev. Čeprav boste mislili, da ne poslušajo, jim povejte! Stara resnica je, da so otroci nepopisan list. Nanj napišimo začetno črko, za njo bodo o naravi in tudi gobah napisali referat, vreden vsakega ljubitelja in vsega, kar je vredno ljubiti.
