Ena od prelomnic je nedvomno odločitev za primerno srednjo šolo. Resda ima veliko otrok jasno začrtano osebno pot in vedo, kaj jih veseli, vendar se jih mnogo šele tedaj vpraša, kaj jih v resnici zanima.
Šolska pedagoginja z osnovne šole Dramlje, Mirjana Aužner, se že 23 let vsakodnevno pogovarja z otroki. Predvsem januarja pa se svetovalni delavci intenzivno (individualno) ukvarjajo z njimi, devetošolci. Pri tem, kaj jim svetovati in kako, imajo na voljo več virov: »Najprej so to ocene. Te so kazalnik učnega uspeha in posledično otrokovih učnih navad, « pove naša sogovornica. »V rokah imamo tudi interpretirane rezultate preizkusov sposobnosti, ki pokažejo, katera so otrokova močna področja (tega generacijskega testiranja za prihodnjo generacijo devetošolcev žal ne bo več). Na voljo so nam različni anketni vprašalniki, v katerih otrok izraža svoja zanimanja. Sama uporabljam tudi računalniški program Kam in kako, v katerem otrok na podlagi vprašanj izraža mnenje o svojih željah in sposobnostih in si pridobi nabor poklicev, ki so glede na njegove odgovore primerni.«
Nisem len!
Veliko otrok se ubada z vprašanjem, kako bo nanje vplival preskok z osnovne šole v srednjo. Nedvomno je to eden zahtevnejših življenjskih dogodkov, še posebno če vas bo pot zanesla v drugi kraj ali dlje od vrstnikov. Za mnoge bo nedvomno šok, če ste kot osnovnošolec blesteli, potem pa boste v gimnaziji naleteli na sebi enake. Ne skrbite, to je povsem normalno. A če si gimnazije ne želite, je prav, da sledite svojim zanimanjem. Veliko staršev namreč še vedno pričakuje ravno to, gimnazijsko srednjo šolo, čeprav vsa dejstva govorijo drugače. »Včasih se zgodi, da otroka obtožijo lenobe,« pove Aužnerjeva, »čeprav je jasno, da so njegove sposobnosti nekoliko manjše in da v šoli dosega ocene, ki so v skladu z njimi. Starši tega nočejo videti in ponavljajo, da bi bil lahko mnogo uspešnejši, če bi se bolj učil. Silijo ga v zahtevnejše programe, ki sploh niso v skladu z njegovimi zmožnostmi. Kot strokovna delavka sem tukaj v precej težki situaciji, kajti neposredno gimnazije na primer ne smem odsvetovati. Vsekakor pa poskušam staršem opisati, kakšno je stanje. Najboljši izhod je, da ponudim še druge primerne možnosti. Zdaj, januarja, je namreč na voljo dovolj časa, da otrok razmišlja o različnih možnostih in obišče informativne dni na več šolah, ki ga zanimajo.«
Nič ni dokončno
Pri odločitvi za primerno srednješolsko izobrazbo tako nedvomno odločajo najprej ocene, potem osebna zanimanja in ne nazadnje značajske lastnosti otroka. A tudi če denimo že ve, česa si želi, tega vedno ni mogoče – vsaj ne takoj – uresničiti. »Šolanje za določene poklice ima velikokrat omejitve,« pove šolska pedagoginja Mirjana. »V naši regiji se to dogaja pri zdravstvenih in vzgojiteljskih poklicih. Ko imaš pred sabo otroka, ki ga poznaš in veš, da ima izrazite sposobnosti za opravljanje določenega poklica, izrazit socialni čut in zna, na primer, pomagati otrokom, hkrati pa nima dovolj točk za vpis na želeno srednjo šolo, je res težko. Gre za zunanji dejavnik, ki ga omeji in v prvi fazi onemogoči.« A samo v prvi fazi, kajti prav nič ni dokončno. »Ko otroka omejujejo ocene, mu vedno svetujem, naj poišče možnost v poklicu, ki je blizu njegovi osnovni izbiri. Morda se bo v naslednjem šolskem letu lahko ponovno odločal. Tako se potolaži, ko formalno ne more takoj tja, kamor hoče, a morda mu uspe ob naslednjem poskusu.«
Tja, kjer je denar?
Velikokrat je slišati »pametne« nasvete staršev ali starih staršev, ki bi radi otroka potisnili v poklic, ki ima po njihovem mnenju največ možnosti za ugleden zaslužek. Nedvomno drži, da je brez denarja težko oziroma nemogoče živeti, otrokove sreče pa zgolj potencialni dobiček ne bo prinesel. Toliko bolj ne zato, ker ponavadi v poklicu, ki ga človek ne mara opravljati, ni tako uspešen. Aužnerjeva nam je zato tudi povedala, kako je bilo pred desetletjem oziroma dvema ter ali se pričakovanja staršev vendarle spreminjajo. »To, da otroke silijo v določene poklice, ki se njim zdijo ugledni, deficitarni – češ, tukaj boš gotovo dobil službo – je, še dobro, stvar preteklosti. Nikakor ne moremo za nekaj let vnaprej predvideti, kaj bo. Naj počne tisto, kar ima rad, ker bo v tem tudi uspešnejši! Starši zdaj svojih otrok ne obremenjujejo več toliko s svojimi željami, je pa res, da danes otroci mnogo teže kot včasih najdejo svoje zanimanje.« Razlogov za to je več, je prepričana Aužnerjeva: »Naš osnovnošolski sistem se je tako zelo spremenil, da je skoraj povsem izrinil oziroma okrnil praktične predmete, kot sta gospodinjstvo in tehnika. Takšne delovne vzgoje v šolah ni več. Osnovna šola je prav zares eno samo učenje na pamet. Glede na to, da izhajam iz vaškega okolja, postaja jasno tudi, da so nekdaj otroci veliko več delali doma, pomagali v gospodinjstvu in s tem laže našli sebe.« Spoznati samega sebe je največji življenjski uspeh, ki pa jim ga starši z odvzemanjem odgovornosti nedvomno krnimo. Soočanje s sabo je zato včasih težka, a vseeno nujno naloga tudi za naše otroke. Pustimo jim to možnost.
