Se še spomnite, kako dišijo koruzni žganci, ki so jih naše babice kuhale v lončenih piskrih v krušnih pečeh? Ja, to je za starejše nostalgija, za mlade pa vprašanje iz zgodovine našega življenja pred dobrimi petdesetimi leti. Preden pa so koruzni žganci, zabeljeni z ocvirki, zadišali na mizi, je bilo treba kar veliko dela. Koruzo je bilo treba posaditi, okopati, polomiti storže, jih oličkati, posušiti, zružiti in odnesti v mlin, kjer je mlinar zmlel koruzo v moko ali zdrob.
Ličkanje, lupanje ali kožuhanje koruze, kot pravimo po raznih krajih naše domovine, je spadalo med najpomembnejša jesenska opravila. Skoraj vsaka kmetija je imela posajeno koruzo, saj je bila pomembno živilo za ljudi in živali. Iz moke so pekli kruh, kuhali žgance, jo mešali z belo moko in tako prihranili nekaj pšenične. Iz koruznega zdroba pa so kuhali polento in jo zabelili z ocvirki, zraven pa za zajtrk ponudili še skodelico mleka. S takim obrokom so brez lakote zdržali do kosila, včasih so mimogrede pojedli še kakšno jabolko. Res, zdravo so nekoč živeli, čeprav mnogi pravijo, da so bili revni.
Koruzo so sejali na vsaki kmetiji, jeseni je bilo treba pridelek pospraviti. Na vasi so živeli v sožitju med naravo in ljudmi. Pomagali so si pri delih na polju in ob koncu naredili likof, malico. Veselili so se ga stari in mladi, saj se je večkrat spremenil v pravo veselico, na kateri so fantje osvajali dekleta.
Domači so zrele koruzne storže polomili na njivi in jih pripeljali domov. Navadno so pred podom naredili velik kup, ki je čakal ličkarje. Vanj so skrili babo, steklenico žganja ali druge pijače.
Gospodinja je ves dan pripravljala domače dobrote za likof. Dan se je prevesil v večer, prišli so stari in mladi iz vasi in začeli ličkati. Seveda je bilo delo tudi tu razdeljeno. Ženske so ličkale storže, jim odstranjevale liste, pustile so dva do tri za vezanje v pare. Otroci so iskali najlepše storže. Posebno srečo je imel tisti, ki je našel rdečega. Najlepše so si shranili, z njimi so pozimi okrasili skednje in okna.
Ličkarji so hiteli, saj so pričakovali, da je v kupu skrita baba in bo od tistega, ki jo bo našel. Gospodar je vezal storže v pare, pridružilo se mu je še nekaj moških, da so lahko dohajali ličkarje. Zvezane storže so odnašali s koši in jih zlagali v late pred hlevom ali v kozolec. Med delom so si pripovedovali razne zgodbe, si zapeli, včasih se jim je pridružil godec, harmonikar. Pospravljali so ličkanje in tako je bilo delo počasi končano, sledil je najlepši del, likof.
Tokrat sem bila povabljena na ličkanje na Zg. Dobravo pri Moravčah, kjer na kmetiji Pr' Makovc koruzo še vedno pridelujejo kot nekoč. Posadijo jo ročno, prav tako okopljejo, polomijo storže in naredijo kup ter vanj skrijejo babo.
V pomoč pri ličkanju pa so bile članice Društva rokodelcev Moravške doline, ki ohranjajo rokodelsko dediščino in oživljajo kmečka opravila. Prišli so tudi sosedje, ki so pomagali lomiti koruzne storže.
V garaži nas je čakal velik koruzni kup, ob njem klopce, na katerih smo sedeli, pred kupom pa lep majhen voziček, ki ga je izdelal kolarski mojster in član društva Janez Pergar. Domača hči in sin, Nataša in Toni, sta nam postregla pijačo in veseli smo začeli. Z veliko zagnanostjo smo odstranjevali ličje in si ogledovali storže različnih barv. Resnično so bili barviti, saj so bili temno rdeče, sive, rumeno sive, zlato rumene in pisane barve.
Vrhovi marsikaterega storža so bili prazni, saj so se z zlatim zrnjem mastile vrane. Koruzni kup se je hitro manjšal in Lojzka je našla babo. Vsi smo v en glas zavriskali od veselja in po tihem upali, da je v velikem kupu skrita še katera. Delo je šlo hitro h koncu in glej, v njem je bila druga baba, našel jo je Sead in jo podaril Irmi, kot je obljubil. Povezane storže so obešali v late, tiste brez listov pa pobrali v vreče, pospravili ličje in pometli prostor, v katerem smo ličkali.
Gospodar Lado nas je povabil nadstropje višje, kjer smo imeli likof. Miza je bila polna svežih domačih kolin, ušinatega zelja, kruha in ocvirkove potice, pečene v krušni peči, ocvrtih mišk in pijače iz domače kleti. Dobro smo se okrepčali in kar naenkrat je skozi vrata stopil mlad harmonikar in nam zaigral. Seveda smo vsi skupaj zaplesali in zapeli. Tako smo podoživeli življenje in delo na vasi kot nekoč. Makovčevim pa smo obljubili, da pridemo ličkat tudi prihodnje leto.
