Moj najljubši otok je Lastovo, čeprav je pri otokih težko uporabljati ta pridevnik, otoki so mimo naših oči in src obrnjeni v svoj navzven in navznoter, so, kot je za ne vem kom ponovil že Predrag Matvejević, osamljeni, tihi, žejni, goli, pusti, neznani, ukleti, nesrečni, včasih srečni ali celo blaženi.
Vsak pa je sam svoj, kaj bi drugega, saj je otok. Kot človek. Ljudje s kopnega na njih iščemo in včasih najdemo tisto, kar smo iskali, čeprav se pokaže kot nekaj tretjega. Celinci hrepenimo po nikoli dorečenem mitu otoka, inzularnosti, otoki in njihovi ljudje pa živijo v čakanju, kaj se bo zgodilo. Pa čeprav je to samo ladja s turisti, ki bo pristala. Otočani imajo več časa za čakanje kot kdor koli drug. Nekoč so na nekaterih nenaseljenih otokih pokopavali mrtve, verujoč, da so zunaj časa.
Lastovo je vedno živelo v svojem času. Morda je to tudi zunaj. Rad ga imam, Lastovo, ker je od vseh najdlje porinjeno v Jadransko morje, ker je tako gozdnato, ker so domačini od nekdaj tako posebni. Lastovo ni velik otok, a tudi majhen ne. In vedno je bil nekaj ven iz preostalega, ljudje so to zaznali in na njem živeli že v pradavninah, v špilji Rača so našli ostanke bivanja v razdobju dolgih štiri tisoč let. Časa do Kristusa in spet nazaj.
Polja, ki jih vnaprej zalije zima
Ko si Lastovo ogleduješ z barke, je še vedno tako zeleno, da komaj verjameš. Nekaj podobnega je samo še na Mljetu. Borovci na obalah segajo z vejami v morje. A ta otok ni razvejan samo po višinah, koralnih globinah, razčlenjenih obalah, skupini manjših otočkov Lastovnjakov, Skriveni luki, zatočiščem navtikov, ki vozijo za klicem južnih morij.
V notranjosti Lastova je vsaj še eno Lastovo, tudi dve zelo rodovitni polji, Vinopolje in Nižno polje. Ker pozimi na Lastovu kar precej dežuje, se polja namočijo s podtalnico. Spomladi, poleti in še v jesen zraste na tej zemlji vse, kar potrebujejo ljudje. Nihče nič ne zaliva in škropi. Takih paradižnikov, paprike, krompirja in buč v svojem življenju še nisem videl in poskusil. In če ni dovolj dežja? Ni (dovolj) pridelka. Stvarnost otokov.
Otoška ustava s samo 30 členi
A Lastovci? Tudi vedno posebni. In uporni, to je njihova genetska rdeča nit. In prilagodljivi, vedno so iskali boljšega gospodarja, potem ko jih je, svobodne Neretljane, gusarje, beneški dož Peter Orseolo II. leta 998 porazil in skoraj iztrebil, preživelo je samo 36 družin, so se naselili v notranjosti otoka ter spet bili sami svoji. Seveda ob obveznem kolobarjenju med nadmočnimi Benečani in Dubrovčani, prvi in drugi so bili izmenično njihovi gospodarji. Vendar ne za vsako ceno. Lastovci so dosegli, da je Dubrovniška republika leta 1310 potrdila njihov statut, ki je v samo 30 členih določal zelo široko avtonomijo otoka in enakost vseh pred zakonom.
Ko je Dubrovnik leta 1602 kršil statut, so se Lastovci uprli, Benečanom so sporočili, da bi prešli pod njihovo upravo. Dubrovčani so izvedeli za zaroto, na otok so napotili 500 vojakov. Večina upornikov je pobegnila na Korčulo, nekaterim ni uspelo, dva duhovnika so obesili v dubrovniški temnici, 33 zajetih otoških zarotnikov pa je čakalo na tako smrt. Potezo so naredili tudi vstajniki, na skrivaj in pod plaščem slabega vremena so se izkrcali na Lastovu, splezali po lestvah v trdnjavo ter zajeli dubrovniške vojake in njihovega poveljnika.
Zoper Francoze kar z Angleži
Mogočna republika je morala, tudi zaradi pritiska še bolj mogočnih Benetk, pomilostiti upornike. V še dvestoletni igri Benetk in Dubrovnika je Lastovo počasi izgubljalo vse, Napoleon je Benetke in Dubrovnik za vedno izbrisal kot državi, a glej ga, vraga, Francozi Lastovcem niso bili všeč, na skrivaj so, ko je bil Napoleon že še bolj majhen, poklicali angleško vojno ladjo in zajeli francosko posadko v trdnjavi.
Potem so bili malo ali veliko, sto let, gospodarji Avstrijci, iz teh časov je najbolj znana bizarnost, da so Lastovci cesarju Francu Jožefu na Dunaj poslali jastoga, težkega več kot 15 kil, on pa njim nazaj galantno tovor tedaj dragocenega sladkorja, cukra. Po prvi svetovni vojni so zavladali Italijani, ki so na otok (iz Italije) potegnili telefonsko linijo in na Lastovu tudi marsikaj zgradili. In naselili. Italijane. Še vedno upornim, a tudi preračunljivim staroselcem ni bilo vse pogodu, tako je leta 1934 v Zlopolju v opozorilo zagorel borov gozd, ki so ga Italijani nameravali posekati in les odpeljati.
S komunizmom so Italijani odšli ali morali oditi, prišla pa je Jugoslovanska ljudska armada. Titovi strategi so si zamislili, da lahko otok, tako kot bližnji Vis, igra vlogo večno zasidrane vojne ladje. Načičkali so ga z bunkerji in topovi. A vse enkrat mine. Ko je jugosoldateska odšla ali še odhajala, Lastovci, ne moreš verjeti, niso uničili in izropali samo bunkerjev in skladišč, ampak tudi nov novcat, popolnoma opremljen zdravstveni dom, ki je stal na prostoru kasarne in bil namenjen tudi civilnemu prebivalstvu. In ko jih, stvarni Slovenec, vprašaš, zakaj so demolirali tudi v bistvu svoj zdravstveni dom, skupaj z opremo in zdravili, je odgovor, da se v besu niso mogli zadržati. Tudi prav.
Nekaj podobnega se je zgodilo tudi leta 1737, ko so na otoku skrivnostno (najbrž zaradi zastrupitve s hrano) umirali ljudje. A so domačini v svoji posebnosti smrti pripisali vampirjem in sestavili skupino lovcev nanje. To je bil menda poslednji primer vampirizma v Evropi. Po drugi strani pa so na tem istem Lastovu, kjer danes živi 800 ljudi, leta 1527, dvesto let pred preganjanjem vampirjev, odprli ljudsko šolo, ki je bila sedma na ozemlju, ki ga danes zavzema Hrvaška. Prvi učitelj je bil don Miho Frankvić.
Človek je trpel in odslužil svoje
Za ljudi z otokov pravijo, da so manj lahkomiselni kot celinci. To potrjuje dogodek iz septembra 2003, ko je fant dekletu, ki ga ni maralo, popolnoma mirno rekel: »Zaradi tebe bo gorelo Lastovo.« In je, pogoreli sta dve tretjini otoka. Videl sem jo, to dekle. Kot natakarica je eno sezono stregla v sijajnem gostišču Porto rosso v Skriveni luki. Pri Marcelinu. Videti je bila fatalna, tudi če mi ne bi povedali, da je zaradi nje po globokem premisleku zgorelo 480 hektarjev gozda in so morali razglasiti naravno nesrečo. Fant je dobil osem let zapora, vseh ni odsedel, ljubezen tam na jugu morda ni zelo velik zločin.
In ga trpite med seboj, požigalca, sem vprašal. Trpimo, človek je trpel in odslužil svoje.
Zakaj bi živel na otoku, ki ima okoli sebe 46 nenaseljenih otočkov, 46 cerkev in cerkvic, 46 hribov in 46 rodovitnih dolin? Ne vem. A bi. Morda zato, ker so tam zvezde tako blizu in zato vem, kje sem. In slutim, kaj sem.
Je Bill Gates plačal pašto?
Avgusta 2009 je otok Lastovo obiskal milijarder Bill Gates. Njegovi ljudje so zlezli tja gor do svetilnika Struga nad Skriveno luko in pri gostilničarju Juri Kvinti za naslednji dan naročili domačo jed po kuharjevi izbiri. In tako sta Bill in njegova žena kosila pašto s tisto jutro ulovljenimi ušatami in domačo zelenjavo. Šjor Jure ni vedel, za koga kuha, Bill pa ni vprašal, koliko je dolžan. Ko sta z ženo pojedla, sta vstala, se zahvalila in odšla.
Na otoku se še danes odvija polemika, ali so ušate v pašti plačane ali ne. Ženski del prebivalstva zagovarja tezo, da se za Gatesa ne spodobi s seboj nositi denarnice, bolj trdi možaki pa pravijo, da bi nekaj evrov kljub vsemu lahko imel s seboj. Seveda je vse plačano, to so pozneje storili ljudje iz Gatesovega spremstva. Je pa še tretja dimenzija milijarderjevega obiska. Očitek na račun številnih neznancev, spremstva, ki je sicer diskretno pripravljalo obisk. Modre none pravijo, da nihče na svetu ne more biti tako bogat, da bi ga bilo treba na njihovem otoku čuvati.
