Kumara je enoletnica in jo uvrščamo v družino bučevk (Cucurbitaceae). Njena bližnja sorodnica je melona ali dinja (Cucumis melo), ki prihaja iz Sudana, Indije in Kitajske, gojili jo v vseh vročih in zmernih predelih sveta, podobno kot še eno izmed bučevk, lubenico (Citrullus vulgaris). Melone so gojili že Babilonci in Egipčani, v Aziji imajo še vedno pomembno vlogo v prehrani prebivalstva.
Prvi so jih gojili Slovani
Tudi navadna kumara (Cucumis sativus) izvira od tam in jo gojijo po vsem svetu. V Egiptu so jih poznali že pred 5000 leti, dajali so jih pokojnikom v grobove in jih darovali bogovom. Prvi gojitelji v notranjosti Evrope so bili Slovani. Mogoče nam je ravno zato še vedno tako všeč, predvsem v vročih poletnih mesecih, ko se lahko pohladimo s pripravljeno solato ali pa jo pohrustamo kar tako brez dodatkov. Pri nas jo imenujejo tudi murka, ogurek, ugorka ali krastavec.
Priprava na tisoč in en način
V plodovih navadne kumare, ki vsebujejo 75–77 % vode, nekaj beljakovin, maščob in ogljikovih hidratov, je tudi provitamin A, najdemo vitamine B in C, od rudninskih snovi pa natrij, kalij, kalcij, fosfor in železo. V semenih je precej maščobnega olja. Pripravljamo jih presne, v solati, skuhamo jih kot prikuhe, kisamo in vlagamo v kozarce, narezane lahko zamrznemo ali ocvremo v maščobi, pripravljene na žaru pa ponudimo k ribjim jedem.
Koristne
Plodovi so naravni diuretik, ki pomaga odvajati vodo iz telesa, predvsem pri srčnih in ledvičnih obolenjih, pri kamnih v ledvicah in mehurju, pri protinu in revmatizmu. Rahlo znižujejo tudi sladkor v telesu in nam čistijo kri.
Nekateri sveže pripravljene težko prenašajo, saj so predvsem nezrele težko prebavljive, še posebno, če čeznje spijemo vodo ali gazirano pijačo, saj to povzroči napenjanje in krče.
Sajenje ni zahtevno
Sadimo jih pred poletjem, v vrste, po dve semeni v kupčke, v presledku 20 centimetrov. Ko rastlina dobi vsaj dva prava lista, močnejšo sadiko ohranimo, slabšo pa izločimo, okopljemo in čez čas zemljo prigrnemo k rastlini, nekako tako kot pri krompirju. Dobro je, če ji omogočimo oporo, po kateri se bo lahko vzpenjala, ali pa prekrijemo tla s pokošeno travo, slamo ali kakšnim drugim organskim materialom, prek te talne prekrivke pa položimo koprive. Tako bomo imeli čiste plodove in predvsem manj bolezni, za katere je ta rastlina zelo dovzetna v hladnih, mokrih in tudi soparnih poletjih. Da bo močnejša v stresnih obdobjih in da se bo lažje branila pred boleznimi, jo večkrat poškropimo s pripravkom iz kopriv. Seveda ne pozabimo na dodatek vode, saj se tla nikoli ne smejo popolnoma izsušiti. Zalijemo jo izdatno pozno zvečer, vsakih nekaj dni, ko se zemlja že vsaj malo ohladi, pri tem pa pazimo, da čim manj omočimo liste ali celo cele vreže. Torej, čim manj polivanja po rastlini. Naj vam pridelava čim bolje uspe in tisti, ki jih imate radi, si jih privoščite, kolikor si vam jih duša poželi.
