Iz voska solza ali smeh

Verjetno je za večino ljudi soj sveč najbolj romantična svetloba od vseh in sveča najpomenljivejše svetlobno telo v človekovem življenju. Za umetnika in rokodelskega mojstra Rafaela Samca imajo sveče še prav poseben pomen. Pravzaprav sta to že nekaj časa predvsem vosek in parafin, ki sta postala material, iz katerega ustvarja veliko več kot le sveče. Je lahko kiparski, rezbarski ali lončarski mojster.

Umetniške skulpture

Parafin se da gnesti, rezbariti, vlivati in še kaj. Oblikovati ga je mogoče prav v vse podobe, ki si jih človek zamisli, ki jih začuti, ki lahko ponazorijo vse, kar je sicer človeškemu očesu nevidno. Vanj se da preliti solza ali smeh, v njem je mogoče zaslutiti korak ali pogled. Saj ni nikjer zapovedano, da mora iz parafina nastati samo sveča. Lahko je, vendar ne v pravem pomenu besede, ne taka, kot smo jo poznali ali jo poznamo.

Rafaelova sveča je svetla, čeprav ne gori, je topla in pomenljiva – in neminljiva. Sploh pa ni sveča, ampak skulptura, je sveča, ki ji je umetnik odvzel stenj in ji vlil svojo dušo. V Samčevem zadnjem opusu, do 20. junija še na ogled v stolpu štanjelskega gradu, je parafinska skulptura dobila še eno podobo.

Mojster se lahko poigrava z oblikami

Barve, s katerimi se Rafael Samec igra v svojih kockastih ponazoritvah matere Zemlje, se prelivajo v vosku in steklu. So zlate in bakrene, so zemlja, voda, nebo in zelenje. Vsak delček razstavljenih voščenih skulptur je podoba zase. V vsakem je mogoče videti ločeno delo, pogled od daleč pa vse strne v celoto.

Zdi se, da se mojster in umetnik poigrava z oblikami in barvami bolj, kot bi se, če bi oblikoval svečo. Pa čeprav le okrasno, pri kateri je stenj dodan le zato, da bi ponazoril povezavo med rokodelskim in umetniškim ustvarjanjem. Čeprav se zaveda, da Slovenci težko prestopimo rob med uporabnim in okrasnim, je dolgo vztrajal pri oblikovanju sveč, ki so bile obenem skulpture.

Sveča je lahko tudi za okras

Za preživetje je moral delati tudi take, ki so šle dobro v promet, saj so pogorele, kot si človek predstavlja, da sveča mora pogoreti. Težko je prodrl z miselnostjo, da je sveča lahko tudi umetniško delo. Čeprav je bila vsaj malce skoraj od nekdaj. Samo pomislimo na obredne sveče, predvsem cerkvene.

Lepo so okrašene in oblikovane, že po velikosti pa je mogoče oceniti, da niso namenjene gorenju. In v zvezi z njimi se ni nikomur zdelo, da je to stran metanje denarja in truda. Z vztrajnostjo je Rafaelu uspelo prepričati ljudi, da umetniško oblikovana sveča na polici v dnevni sobi stran metanje denarja in materiala.

Eden izmed najboljših svečarjev

Ko se je iz varne aranžerske službe pred desetletji podal na rokodelsko in umetniško pot, je začel na začetku. O vosku in parafinu ni vedel nič. Mojstri svečarji niso bili preveč radodarni z nasveti in svojim znanjem. Literature ni bilo in učil se je iz izkušenj in povsod, kjer je le lahko kaj izbrskal.

Zdaj zase pravi, da je verjetno tehnično med najbolje podkovanimi svečarji in natančno ve, kaj mu bo material dovolil narediti. Da je lahko uresničil vse zamisli, se je moral naučiti obdelovati tudi druge materiale in ne le voska oziroma parafina.

Opus kot razodevanje

Razodevanja 2, kot je poimenoval opus, razstavljen v Štanjelu, se bodo v jeseni, septembra, preselila na turjaški grad, preselitev razstave na Dolenjsko pa ima zanj še poseben pomen. Povezana je namreč z odprtjem njegove spominske vitrine v rojstnem Dobrepolju. Čeprav ga pot v rojstni kraj ne zanese prav pogosto, je ponosen na to, da njegovi sokrajani tako poznajo in cenijo njegovo delo.

Vitrina v rojstnem kraju mu pomeni več kot marsikatero drugo priznanje, ki ga je bil deležen do zdaj. Je obenem tudi spodbuda, če jo sploh potrebuje, za nova snovanja. Nenavadno bi bilo, če si pri ustvarjanju ne bi postavljal novih ciljev, pri doseganju katerih je vsekakor pomembno tudi to, da mu uspe iz materiala izluščiti prav vse, kar lahko da. In včasih morda celo še kaj več. Saj je kot beseda, ki gre včasih težko z jezika, a ko le pride, zbode ali poboža, da je ne pozabimo prav kmalu.