Gor peš, dol na kolesih

RADOVLJICA – Zagotovo bo pohodno-gorniška sekcija podalpskega življa menila, da sta dva, ki gresta na švohotno jutranjo bregolazenje tja gor pod Smokuško planino, usekana. Zato, ker je zraven podatek, da tovorita s seboj nahrbtnika, ki imata težo manj, kot je devet kilogramov. Ne oba nahrbtnika vkup, vsak posebej. Ja, pa da jima zgoraj ven moli kolesarsko krmilo, spodaj pa se vidi kolo, ki še ni zraslo za velikost pravega bicikla. Svojevrstna pogruntavščina je novost pod Alpami.

»Gore imam nadvse rad, a me ob sestopanju začnejo boleti kolena in med obiskom sejma športa in rekreacije v Nemčiji sem naletel na tole pogruntavščino, ki se ji v originalu reče bergmönch, po naše gorski menih,« je med nizanjem korakov po lovski poti razložil Damijan Ambrožič - Kuki, kranjski podjetnik, ki živi v Radovljici. Rukzak bicikel, ki mimogrede sploh nima pedalov, je pripeljal domov, ne le enega, temveč dva.

Na vrhu, ko se srčni utrip niža, se nahrbtnik hitro, z nekaj potezami, spremeni v kolo oziroma nekakšen skiro za spust v dolino. Ni treba biti posebno brihten za sestavljanje, gre brez načrta, le prstov ni priporočljivo tiščati med napere kolesa. Čelada, v nahrbtniku je posebno mesto zanjo, se nadene na glavo, nato pogleda pot proti dolini in poklekne na kolo. Prav zaradi te specifične drže je nahrbtnik kolo tudi dobil ime.

Ob spustu hitro postane očitno, da je menih na dveh kolesih izjemno stabilen in varen. Kam spada bergmönch? Gorsko kolo zagotovo ni, saj mu za osnovno definicijo bicikla manjkajo vsaj pedala poleg še nekaj za kolo značilnih elementov. Klasični nahrbtnik tudi ni, saj do zdaj ni znan takšen gorniški hrbtni paket na dveh naramnicah, s katerim se da popeljati v dolino. Ampak naj se tega klasificiranja lotijo taki, ki jim je to v užitek!