Cekinček 
in kostanjevka napol užitna

Pojem pogojno užitna goba pomeni, da se moramo lotiti posebne priprave, preden jo zaužijemo. Treba jo je olupiti, prevreti ter vodo odliti in podobno. Ena takih je macesnova lupljivka (Suillus greville), ki jo pri nas imenujemo kar macesnovka, drugje pa tudi lični goban, cekinček, elegantni goban, klavžek, laška lobanja ali zlati goban. Med pogojno užitne gobe je razvrščena, ker za uživanje nabiramo predvsem mlade gobe, pa še tem odstranimo obroček na betu, nekateri pa jim olupijo tudi klobuk, ki postane, če ga zmočimo, močno sluzast. Oboje je sicer nestrupeno, a je težko prebavljivo, tako da ni primerno za občutljive želodce. Gobo zlahka najdemo in jo prepoznamo, saj je izrazito rumeno oranžne barve in raste v večjih skupinah predvsem pod macesni, pa tudi drugje v iglastih gozdovih. Težko jo zamenjamo s katero strupeno, lažje pa s sorodnimi lupljivkami (sillus), ki pa so vse enako kakovostne in uporabne. Zelo star recept, kako se pri taki gobi znebimo sluzavosti, ki se pozneje navadno ohrani tudi v jedi, je zelo preprost. Preden se lotimo dokončne priprave jedi, gobe naložimo v pekač in jih damo za dve minuti (ne več!) v pečico, segreto na 150° Celzija. Nato jih pripravimo po poljubnem receptu. Menda deluje.

Odlična gliva je kostanjasta polstenka (Xerocomus badius), ki ji rečemo kar kostanjevka, zaradi kostanjeve barve klobuka, sicer pa tudi hojčnica, kostanjev hlebec, kostanjeva globanja, kostanjevica. Na Pohorju, kjer je teh gob veliko, ji preprosto rečejo kar jurček, kakor mi je nekoč dejal neki lokalni gobar. Tudi prav, saj jo z njim prav lahko zamenjamo tako po barvi kakor tudi po zgradbi, sicer pa ima tudi rastišče enako kot gobani in tudi njena uporaba je enaka. Vendar če bi na Gorenjskem rekel, da je kostanjevka jurček, bi me linčali, saj ima kostanjevka spodaj bet koničast, jurčki pa načeloma ne. Meni se zdi okusnejša in uporabnejša od zdravih in čvrstih jurčkov, ki so prav zato veliko težje prebavljivi.

V tem času je pri nas kljub dežju malo gob. Plohe in nevihte zemlje ne namočijo v globino, saj voda preprosto odteče, spremlja pa jih tudi veter, ki pa ga gobe (kdo bi vedel, zakaj) ne marajo, zato takrat ne rastejo. Star pregovor, iz stare knjige, seveda, pravi: »To velja že dan in vek, veter požene gobe v tek.« Potrjuje torej prejšnjo trditev. Obstaja pa še bolj logična razlaga. Ta pravi, da se podgobje dlje razrašča, kot običajno mislimo, zato potrebuje tudi več časa. Šele ko se popolnoma razraste ali ko nima več možnosti za rast, poženejo gobe, ki imajo seveda nalogo raztrositi trose za novo generacijo. Ker pa trosi potrebujejo za širitev življenjskega prostora tudi veter, si prejšnja in ta trditev nasprotujeta. A pri gobah že poznamo pravilo, da rastejo brez vsakih pravil.

Meni povzroča gobarjenje obilo težav. Poleg sicer prijetne utrujenosti je tu potenje, ki povzroči neprevidnost, da snamem klobuk, vejevje pa mi naredi umetniško risbo krvave barve na plešo. Obadi in komarji rišejo drugačne vzorčke, muhe mi parajo živce, ptiči so preglasni. Uganili ste. Tečen sem. Potolažil bi me lahko samo lep jurček, pa ga ni. In prav zato sem tečen, he, he.

Vam lep in malo manj tečen pozdrav, gobam pa globok priklon, kajti le tako lahko s starimi očmi kaj ugledam.