Čas za veselje in čas za delo

Pravzaprav bi se morali tako učitelji kot starši vprašati, kako je možno, da se znajo otroci pred počitnicami kar čudežno naučiti vse za nazaj, prej pa ni bilo pri vseh spodbudah, prošnjah in grožnjah nobenih rezultatov. Moja razlaga je zelo preprosta. Učenje, vsaj za večino, ne more predstavljati prave motivacije. Če malo pomislimo, kako poskušamo motivirati, se to običajno nanaša na poskuse, da bi otrok uvidel, da se uči zase, da je njegova prihodnost odvisna od šolskega uspeha, da je težko dobiti službo itd. Za takšno motivacijo starši in učitelji porabijo veliko energije in časa, ob tem pa ne pomislijo, da so otroci z vseh strani zavarovani z udobnostjo, razvajenostjo in pripravljenostjo odraslih, da jim takoj olajšajo delo ali celo rešijo vse ovire, ki bi jih lahko kakor koli okrepile za večjo angažiranost pri učenju.

Ko se zlasti starši izčrpajo v razlaganju in dopovedovanju, kako pomembno je učenje, pa se nagonsko zatečejo še k pogojevanju z ugodnostmi, ki so za otroka pomembne, in začuda, otrok spregleda.

Čim več skupaj

Torej, tisti otroci, ki bodo uspešno opravili z ocenami, se gotovo veselijo počitnic in zanje se pojavi vprašanje, kako jih bodo izkoristili. Za starše, ki si jih lahko tudi sami privoščijo, bo to gotovo priložnost, da bodo čim več skupaj; tako se utrjujejo medsebojne vezi zaupanja, spoštljivosti in poznavanja drug drugega. Vsekakor bi vsem staršem priporočala, naj si vzamejo vsaj kakšen dan dopusta, ki bi ga preživeli z otroki. Počitnice so lahko prava popestritev kaljenja medosebnih odnosov, ki so v vsaki družini specifični in pravzaprav o njih najmanj razmišljamo.

Velikokrat se pritožujemo, da nam stalno zmanjkuje časa za skupno reševanje težav, za poslušanje drug drugega. Menim, da je velika razlika, ali imamo na razpolago ves dan ali celo nekaj dni, da v miru pozajtrkujemo, opravljamo domača dela, skuhamo kosilo, malo posedimo, itd., ali pa smo podvrženi vsakodnevnemu urniku obveznosti. Mogoče se odrasli premalo zavedajo, kako dobro na otroke vplivajo starši, ki se znajo umiriti, se ustaviti v svoji angažiranosti, da bo vse postorjeno, in ob tem nezavedno postajajo vedno bolj odtujeni drug od drugega.

Drugačne aktivnosti

V zadnjih letih se je izredno povečalo število vseh mogočih aktivnosti, ki jih ponujajo različne institucije za aktivno preživetje počitnic. Glede na to, da so otroci že med šolo pogosto vključeni v preštevilne obšolske dejavnosti, bi morale biti počitnice namenjene vsebini, ki je drugačna od vsebin v času šole. To pa pomeni, da se otroci lahko naspijo, povabijo k sebi kakšnega prijatelja, generalno pospravijo stanovanje, pripravijo kosilo, si pogledajo kak film, preberejo knjigo in predvsem gredo vsak dan tudi ven. Vsi otroci potrebujejo igro, zato bi morali kar nekaj ur prebiti na igrišču, na ulici, v gozdu.

Proč od računalnika

Vse več pa je žal tudi otrok, ki se jim »nič ne da«, ki bodo več ali manj časa preživeli pred televizijo ali računalnikom. Njihova otopelost je že izraz apatije, ki se je naselila v njihovi notranjosti predvsem zaradi premalo zahtev staršev in šole, ali pa so preprosto že odvisni od računalnika ali televizije. Kar veliko si jih namreč med počitnicami najbolj želi, da bi lahko neomejeno gledali televizijo ali se zabavali z računalnikom. Počitnice gotovo ne smejo biti čas, ki je izkoriščen predvsem za to.

Nič pa tudi ne škodi, če je ura na dan namenjena ponovitvi ali utrjevanju tiste šolske snovi, ki je otroku delala težave. To je pravzaprav idealen čas za utrjevanje učnih navad za krepitev volje in zbranosti. Učne navade je treba »trenirati«, s ponavljanjem, utrjevanjem, tako postaja snov vedno lažja in tudi sprejemljivejša. Otroci imajo velikokrat občutek, da »znajo«, in so zelo razočarani, kadar je rezultat pod pričakovanim. Tudi starši jim dostikrat verjamejo, da so se učili, ker jim želijo zaupati. Ponavadi traja kar nekaj let, da otrok dobi stvarno sliko o svojih prizadevanjih in dosežkih, zato mu morajo starši in učitelji nastavljati zrcalo o dejanskih dosežkih.

Vsekakor pa mora tudi otrok, ki ima velike primanjkljaje v znanju, imeti še čas za igro.

*Izr. prof. dr. Zdenka Zalokar Divjak, uni. dipl. psih. spec. logoterapije