Bolje zajček kot poprhnjenka, kdo pozna lisičke

Samo ime pšenična poprhnjenka (Cortinarius caperatus) nam ljubiteljskim gobarjem ne pomeni veliko, ciganček, cigančica, pšeničnica, zajček in tudi zajčki pa že malo več. Imenujejo jo pogosto tudi šampijonček ali šampinjon, toda če se spomnimo, smo tako poimenovali tudi travniški kukmak. Nič zato! Goba sicer spada v rod koprenk, ki se jih načeloma izogibam, saj so mnoge strupene ali neužitne, toda ker pšeničnico od drugih zlahka ločimo, jih prav rad naberem.

Zanjo je značilno, da je vsa barve bele kave, le klobuk ima zgoraj belkast oprh, od tod je dobila tudi ime. Bet je vzdolžno vlaknast in poln. Raste običajno v večjih skupinah, tako da je lahko takrat precej naberemo, a ker je zelo krhka, brez košare ne bo šlo. Juniju pravimo tudi mali srpan, ko žanjemo zgodnjo pšenico. Ta gliva, kot je omenjeno, se imenuje tudi pšeničnica, saj takrat običajno najbujneje požene, čeravno jo najdemo tudi v pozni jeseni. Pri pripravi moramo biti previdni, da je ne razkuhamo, torej jo vremo ali pražimo zelo kratek čas, sicer razpade. To velja zlasti pri vlaganju v kis. Za moj okus je vložena boljša od jurčkov, saj ne postane sluzasta.

Poznate lisičke? Le kdo jih ne, boste rekli. Pa ni povsem tako. Teh je več vrst in so si med seboj nekatere zelo podobne, so tako rekoč identične, druge pa imajo takšno samo obliko. Nekatere med njimi bomo še spoznali. Točnega časa rasti teh gob skoraj ni mogoče določiti.

Naša in tudi latinska imena te zvrsti gliv so zaradi raznovrstnosti in razmeroma majhnih razlik med njimi tudi v strokovnih krogih težko razločljiva, kot sem omenil že v uvodu. Za belkasto lisičko se mi zdi najprimernejše latinsko ime (Cantharellus albidus), čeprav jo ponekod imenujejo tudi drugače, a se nanaša na isto gobo. Od drugih lisičk se loči po belo rumenem klobuku in je običajno večja od na primer navadne lisičke (Cantharellus cibarius), ta pa ima tudi izrazitejši vonj in okus.

Lisičke, ki so zelo kakovostne gobe, nabirajmo le za lastno uporabo! Prodajanje in preprodajanje nista dovoljeni. Tu se moram pohvaliti, da v vsej karieri nisem prodal niti ene gobe. Odvečne preprosto podarim sosedom ali prijateljem. Pretirano nabiranje lisičk nas lahko pripelje do švicarskega ali italijanskega scenarija, kjer so vse vrste lisičk malodane izginile. Skrb vzbujajoče je že tole: v priročniku Jožeta Gruma Naše gobe iz leta 1981 je zgovoren podatek, da smo takrat iz Slovenije izvozili 150 ton lisičk! Dandanašnji je položaj zagotovo še mnogo slabši. Do zdaj je sicer zaščitenih kar nekaj gob, na katere bom pozneje še posebej opozarjal, toda tudi zakonodaja v tej smeri še zdaleč ni urejena. Vem, da so prepovedi in omejevanja vedno in povsod nepriljubljeni, toda ropanje naših gozdov je treba tako ali drugače omejiti, čeprav sem prepričan, da ga preprečili ne bomo. Člani gobarskih društev imamo pravico in tudi dolžnost opozarjati nevestne gobarje, a se jih opozorila primejo kot mastnega voda. Torej nič. Če bi bil tečen, bi lahko dobil še kakšno na g....!