Življenje brez krivde

Včasih sem pisala o tem, da se mora vsak zase in globoko v sebi odločiti za spremembo jedilnika in morda postati vegetarijanec, razlogi pa naj bi bili predvsem etični. Tole me je malo minilo, zdi se mi, da bi utegnilo predolgo trajati. Medtem ko ljudje po milimetrih spoznavamo osnovne zakone življenja, reke tečejo, gozdovi izginjajo, podnebje se spreminja, saj se narava po svoje odziva na naše počasno dojemanje lekcij. Vzreja živali za potrebe živilske industrije (za potrebe človeka, torej) namreč kar lepo uničuje naš planet.

Ana in Ludvik sta mlad par, njuna kuhinja v toskanskem stilu z velikim oknom na teraso pa je bila dovolj široka, da je sprejela brezmesno idejo. Radikalno sta iz nje umaknila vse, kar je živalskega, celo njuno najljubšo delikateso, pršut. Kadar sta kuhala obrok za psa, sta temeljito prezračila stanovanje, ker nista prenesla več niti vonja. Ali bi brez zdržal tudi pes? Bi, dobijo se celo vegi briketi za pse in mačke, reče se jim ami. Kadar koli sem ju srečala, sta imela tisti vzneseni izraz na obrazu. Čez kakšnega pol leta pa sem ju v neki kavarni zgodaj zjutraj zalotila s sendvičem, iz katerega je molela salama. Nisva zdržala, sta rekla skrušeno. Pa več sreče prihodnjič, kaj naj vama drugega rečem. Manjka vama dober motiv. Pes je pod mizo migal z repom in čakal, ali bo kaj ostalo. Njegov motiv je bil čisto jasen. Njega ne zanimajo razlogi proti salami in najbrž je tako tudi prav. Lastnika pa sta iz druge živalske vrste in imata njega, psička, na vrvici. Reče se, da sta odgovorna za marsikaj. Tudi za zrak in vodo, pa oblake in travnike.

Naj torej navedem, čisto tako, za vsak primer, če vas obide želja, nekaj mogočih razlogov, zakaj bi se lahko odločili za vegetarijanstvo. Živinoreja spada med večje onesnaževalce okolja, kadar govorimo o toplogrednih plinih. Zrezek na krožniku nas, tiste, ki ga jedo, in tiste, ki ga ne jemo, ogroža vsaj tako kot največji dimnik v mestu ali izpuhi kolone počasnih tovornjakov. Ne gre samo za ogljikov dioksid, ampak tudi za metan in dušikov oksid. Po ugotovitvah FAO naj bi, ko to seštejemo, živinoreja dobila nečastno drugo mesto med proizvajalci toplogrednih plinov. Za živinorejo je namenjenih kar trideset odstotkov zemljine površine in več kot sedemdeset odstotkov obdelovalne površine. Ker smo nenasitni, primernega prostora za pridelavo krme zmanjkuje, zato krčimo gozdove. Vsak dan padajo drevesa v pragozdovih, da bi lahko naredili še več mesnih sendvičev. Več mesa, več ogljikovega dioksida. Padajo tudi ogromna drevesa amazonskih gozdov, ki so proizvedla petino kisika na svetu in porabila iz naše atmosfere ves dioksid. Občutek vrtiljaka se še poveča, če pomislim, da ti gozdovi niso bili prazni. V njih je nekdo živel. Tretjina vseh živali. Sedemdeset odstotkov tistih rastlin, s katerimi poskušajo zdraviti rakaste bolezni. Ker vsako sekundo požagajo gozd v velikosti nogometnega igrišča, bo ob tem tempu po naslednjih dvajsetih letih gozda le še za narodni park, ponos človeštva. Večina teh na novo pridobljenih površin (80 odstotkov) v brazilskem delu pragozda je namenjenih pridelavi gensko spremenjene soje za krmljenje živali. Večino (90 odstotkov) izvozijo v Evropo za farme.