Na vrtu je obdobje presežnikov. Najbolj vroče in najbolj suho, največ različne zelenjave in največje buče. Med širokimi listi in skrivenčenimi stebli se bučke mimogrede spremenijo v velikanke. Čeprav so res odlične takrat, ko so velike kot cigare, pa so v kuhinji dobrodošle, četudi uidejo vrtnarju in daleč presežejo svojo mero. Porumenela bučka je dobra le še za kompost ali zbirko semen, sveže zelena pa je lahko še povsem dobra, tudi če je ogromna in trebušasta.
Bučka iz Bele krajine
Take, ki so dolge do trideset centimetrov, se še uvrščajo med mlade. Sredico z belimi, mehkimi semeni lahko zavržemo in bučko narežemo na večje kose. Dušene na čebuli ali česnu se ujamejo z olupljenim paradižnikom in origanom kot preliv za testenine, s papriko in z jajčevci pa so okusna priloga, ki se je tudi hladna. Mene take bučke vedno zamikajo, da jih ocvrem. Narežem jih na centimetrske kolobarje, neolupljene, posolim in sproti dunajsko paniram (moka, jajce, drobtine). Z belokranjskega vrta gospe Kristine pa sem prinesla bučko, ki tehta dva kilograma in pol. Ko sem jo prerezala, je bila še mehka in svetle smetanaste barve. Olupila sem jo, vlaknasto sredico pa izdolbla z žlico. Nastala sta dva čolna, ki bi ju lahko tudi napolnila, morda z močno začinjenim rižem. Polovici bi najprej posolila z zunanje in notranje strani ter ju pustila obrnjene navzdol eno uro. Odrasle buče namreč spustijo precej tekočine. Potem pride nadev, povrhu olivno olje ali maslo in v pečico. Druga, prav tako privlačna možnost, je juha. Narežemo na kocke, sesekljamo eno čebulo, vse stresemo v lonec vode in čez deset minut pretlačimo. Edina začimba te juhe je bazilika, ki jo dodamo na koncu, ko več ne zavre. In sol, seveda. Zgostimo z lončkom kisle smetane, v katerega gladko razmešamo žlico moke.
Kako bi bilo s skuto?
Kljub klasičnim receptom mi je te dni nekako zmanjkalo prave ideje. Opazovala sem debelo bučko in tuhtala. Ne bi juhe in nikakor ničesar iz pečice, da se ne bi kuhinja ogrela še za kakšno stopinjo. Na hladilniku je bil že nekaj časa z magnetkom pripet recept za zrezke iz buč. Ne vem zakaj, a poleti mi diši vse, kar je ocvrto. Robovi tankega papirja so se že začeli vihati, črke pa bledeti, zato je bil skrajni čas, da ga preizkusim. Tako sem rešila bučo pred kompostom, recept pa pred pozabo. Naribane bučke, skuta, ki menda rahlja testo, česen in majaron za poseben okus, kosmiči, ki vse to povežejo, in jajce. Ko sem začela kuhati, sem ugotovila, da nimam skute, zato bom morala recept še enkrat preizkusiti, da ugotovim, ali so s skuto še bolj rahli. Ko sem že odstopila od izvirnika, pa sem polovico bučk pripravila še brez jajca. Zadnje čase jajca v kuhinji opuščam in opažam, da se to večinoma dobro obnese. Polpeti brez jajca so bili res manjši, tisti z njim so med peko nekoliko narasli, drugače pa ni bilo razlike. Eni in drugi so bili zelo okusni in pohvaljeni celo od domačega vsejeda, ki si polpete predstavlja nekoliko drugače. Menda najboljša zelenjava, kar je je jedel zadnje čase. Pa smo bili spet pri presežnikih.
Za recept lahko uporabimo cele manjše bučke ali pa olupljene in izdolbene večje. Potrebujemo še šopek majarona, malo zrnate skute, jajce in nekaj strokov česna (odvisno od okusa, jaz ga dam kar precej). Bučke naribamo na večje rezance, tako kot na primer jabolka za zavitek, dobro posolimo in pustimo pol ure, da se zmehčajo, nato ožamemo. Mlade bučke bodo spustile manj tekočine kot večje. Majaron osmukamo z vejic, uporabimo samo lističe in neolesenela stebelca proti vrhu. Zmešamo ožete bučke, jajce, majaron, skuto in toliko ovsenih kosmičev, da se zmes drži skupaj. Količine je težko določiti, ker je razmerje odvisno od mokrote bučk. Nekje 15 dag kosmičev in 10 dag skute za srednje veliko bučko (pol kg). Zmes postavimo v hladilnik, da se kosmiči napnejo, za cca deset minut, nato pa s pomokanimi rokami oblikujemo polpete. Popečemo jih v kokosovi maščobi ali olju, primernem za cvrtje. Ujamejo se s hladno jogurtovo omako.
