Rabarbara: šampon za svetlolaske

Rabarbara je trajnica iz družine dresnovk (Polygonaceae). Njena domovina so zmerni predeli Azije in Sirije. Na Kitajskem so jo poznali in uporabljali v zdravilstvu že najmanj pred 5000 leti. Ob začetku našega tisočletja so jo v Sredozemlje prinesli trgovci iz Azije. V Evropi pa se je razširila šele v 13. stoletju po zaslugi Marka Pola. Ko je postala zelo popularna in iskana, so jo iz Indije v Evropo prevažali portugalski in nizozemski trgovci.

Za kompote, sokove in marmelade

Poznamo več vrst rabarbare. Včasih je bila najzanimivejša južnokitajska Rheum officinale in tangutska rabarbara R. palmatum, ki so ju uporabljali kot učinkovito odvajalo – pripravljali so ga iz podzemnih delov rastline. Za nas je zanimiva le navadna ali vrtna rabarbara R. rhabarbarum, ki jo s pridom uporabljamo za kompote, sokove, marmelade, tudi za pite, kolače in pudinge, dodajamo jo v likerje ali pa k drugemu sadju, da mu poudarimo in izboljšamo okus. Uvrščamo jo med zelenjavo, zaradi kiselkastega in osvežujočega okusa pa jo uporabljamo podobno kot sadje. Nadomestek zanjo bi lahko bila alpska kislica R. alpinus.

Rabarbara je visoko zelišče, saj premer listov doseže tudi do 80 cm. V zemlji ima močno odebeljeno rdeče rumeno koreniko, iz katere izraščajo dolgopecljati listi, sredi njih pa se na votlih steblih dvigujejo bogata bela socvetja številnih drobcenih cvetov, ki jih zelo rade obiskujejo najrazličnejše žuželke in se bašejo z njenim pelodom. Že zgodaj spomladi iz mesnatega spleta korenin v zemlji poženejo repuhu podobni listi. Ti niso uporabni, režemo samo robate peclje, ko so listi popolnoma razviti. Dokler so listi mladi, jih tanko olupimo, pri odraslih pa bolj na debelo, da odstranimo vse nitke s pecljev, in že so pripravljeni za uporabo.

Šampon za svetlolaske

Listni peclji vsebujejo do 95 odstotkov vode, poleg kislin pa tudi vitamin C, kalij, fosfor, kalcij, mangan in železo. Ponudimo vedno predelano ali vsaj blanširano, saj rastlina vsebuje precej oksalne kisline in kalijevega oksalata, ki močno dražita ledvice in mehur. Ledvični bolniki, nosečnice in doječe matere se morajo rabarbare brezpogojno ogibati. V vodi kuhana rabarbara nam je v pomoč, kadar želimo očistiti ponve, svetlolaske pa si s prevretkom izperejo lase, ki bodo dobili zlat lesk. Iz listov lahko pripravimo škropivo proti porovemu molju.

Izdatno pognojimo

Kadar hočemo rabarbaro razmnožiti, to naredimo zgodaj spomladi. Vrhnji sloj zemlje okrog rastline previdno odstranimo. Ko se odločimo, na koliko delov jo bomo razdelili, mesnato odebeljeno koreniko previdno razrežemo, pazimo le, da bo vsak del imel vrhnji poganjek, iz katerega bodo izraščali listi, in da teh brstov pri delitvi ne poškodujemo. Pri tem jo tudi izdatno pognojimo, saj za rast potrebuje veliko hranil. Pri presajanju naj bodo brsti poravnani z višino zemlje. Če so na jesen, ko nadzemni deli rastline prenehajo rasti in odmrejo, brsti preveč dvignjeni nad zemljo, jih dodatno osujemo in prekrijemo brste, da jih zima ne poškoduje, še posebno takrat, ko je po mokri jeseni nenadoma nastopila močna zmrzal, brsti pa še niso bili dovolj dozoreli in pripravljeni na zimsko mirovanje.

Liste sproti obrežemo

Rabarbari za rast dodelimo kar velik prostor, da bo nemoteno rasla in nam ne bo zastirala sosednjih rastlin. To imejmo pred očmi že takrat, ko ji izbiramo prostor, saj bo tam ostala vsaj nekaj let. Močno deljenje ali večkratno presajanje slabo prenaša in je zanjo zelo moteče. Sicer pa nam bo z veliko in bohotno rastjo pokazala, da je zadovoljna z našo skrbjo in nas bo nenehno razveseljevala z novimi listi. Sproti jih režemo, kadar jih je več, iz njih pripravimo shranke, ki nam bodo v zimskih mesecih prišli še kako prav, čez poletje pa nam bo z osvežujočim kiselkastim okusom pomagala premagovati stresne, soparne in vroče dni.