Nikoli nisem bila dobra v matematiki, komaj sem znala povedati Pitagorov izrek (ne pa ga tudi uporabiti), ne vem nobene zgodovinske letnice na pamet (nekatere celo namenoma pozabljam), ne spremljam dnevnih novic, še posebno ne političnih in še manj športnih, in nimam pojma o tem, kako deluje stroj z notranjim zgorevanjem. Moj oče je bil vedno mnenja, da sem torej popolnoma zgubljena duša, in večkrat me je vprašal, kako in od česa sploh mislim živeti. Ah, težko je bilo odgovoriti na vprašanje, ki me nikoli ni posebno obremenjevalo. Vedela sem, kaj hočem, in to so bili svoboda, brezskrbnost, polet, ustvarjalnost, in vedela sem, česa nočem. Omejenosti, vsiljenih prepričanj, ujetosti v pravila in tradicijo. Vsega tega se mora človek osvoboditi na čisto osebni ravni, da bi potem lahko izbral, kaj od kolektivnega mu ustreza, kaj lahko sprejme za svoje in razvija na originalen način, le tako, kot samo on lahko in nihče drug na svetu ne more boljše. Ker si unikaten, je takšna tudi tvoja pot. Ampak takšne misli se oblikujejo šele skozi leta in moraš jih imeti morda petdeset, kot jaz zdaj, da bi lahko z besedami vsaj približno povedala, kaj si mislim o življenju.
Kako prav bi mi takrat prišel učitelj, kot je bil Ošo (Osho). Danes ni več v fizičnem telesu, ostal pa je njegov svoboden duh, ki še vedno govori skozi meditacije, knjige in nove sanjasine, kot je imenoval svoje učence.
ampak vrata, skozi katera stopiš
naravnost v središče dogajanja.
V velikem mednarodnem centru sredi Indije, ki ga je ustanovil pred skoraj štiridesetimi leti, sem se spomnila sama sebe, kakršna sem bila kot najstnica, svojih velikih oči sredi blond kodrov, v dolgi obleki s cvetličnim vzorcem in z nizom lesenih korald okrog vratu. Kar predstavljam si, kako bi kričala Yes, Ošo in skakala od veselja, če bi takrat prišla sem, kjer sem danes. Verjetno pa je imel oče prav (nerada priznam) in sem morala najprej čez geometrijo in politiko, doseči nekaj športnih življenjskih rezultatov in se razumeti vsaj na uporaben del motoroznanstva, da sem bila pripravljena za Indijo. Meditacija ni izogibanje življenju, ampak vrata, skozi katera stopiš naravnost v središče dogajanja, tako pravi tudi duhovni učitelj Ošo. Če hočeš to slišati, seveda.
Z domačini, gostitelji, smo posedeli ob večerji in pravzaprav nismo govorili o tem, ampak hvalili kuharico in si oblizovali prste. Čeprav sta v centru dve restavraciji z odlično izključno vegetarijansko hrano, je spet nekaj drugega, če jo nekdo pripravi doma in samo zate. Hiša je dišala po dalu, rižu, začinjenem panirju, pravkar pečenih tankih kruhkih in palčki, ki je tlela na stojalu blizu mize. Bili smo popolnoma v tistem trenutku, s svojimi občutki, mislimi in polnim zavedanjem osredotočeni na to, kako nam je lepo.
Leča s praženimi začimbami
Originalno, indijsko ime te jedi je dal tadka. Dal je leča, tadka pa je način priprave, pri katerem začimbe popražijo na olju in jih dodajo čisto na koncu kuhanja. Jed dobi poseben zaokrožen okus in tudi lepo diši. V kulinariki se izraz tadka uporablja tudi za mešanico prepraženih začimb.
Za štiri potrebujemo 25 dag rumene leče (odlično je, če so zrna razpolovljena), žlico kurkume v prahu, košček svežega ingverja, 6 zrn česna, 2 suha čilija (ni nujno), v sezoni 2 ali 3 paradižnike pelate, zunaj sezone žlico paradižnikovega pireja, šopek svežega koriandra ali peteršilja (koriander je seveda boljši) in začimbe: 2 žlici cele kumine, žlico črnih gorčičnih semen, 10 karijevih listkov, ščepec čilija v prahu in ščepec asafoedite (zelo močna začimba). Nekatere začimbe bo treba verjetno izpustiti iz recepta, na primer karijeve liste, ki jih še nisem zasledila v naših trgovinah.
Postopek je zelo preprost. Lečo kuhamo v litru vode skupaj s kurkumo. Solimo, ko je že skoraj kuhana. Ingver, česen in ščepec soli zdrobimo v možnarju, da nastane pasta. Na dveh žlicah olja popražimo najprej gorčična semena, ko začnejo pokati, dodamo vse suhe začimbe. Mešamo, dokler začimbe ne porjavijo, damo v ponev česnovo pasto, popražimo, da zadiši, nato pa vroče stresemo v dal. Dodamo še paradižnik in kratko pokuhamo. Tik preden ponudimo, posujemo dal z drobno nasekljanim koriandrom. Ponudimo z rižem ali kruhom.
