Šestnajst jezer, ki se zlivajo eno v drugo, zgornje v spodnje in tako naprej skozi nešteto brzic, jezov in pršečih slapov, je prizor iz hrvaškega narodnega parka Plitvice. Svetovni fenomen, ki so ga turistom odkrili leta 1949 in je od leta 1979 pod zaščito Unesca, si v sezoni ogleda vsak dan okrog 9000 ljudi. Na parkirišče pred vhodom jih večinoma pripeljejo veliki avtobusi z oznakami najrazličnejših držav, obiskovalci pa so si med seboj vseeno zelo podobni: nekoliko pomečkani od poti, radovedni, žejni, lačni in opremljeni s fotoaparati. Za vse bo poskrbljeno, le počakati bo treba v vrsti, potrpežljivost je božja mast.
Sladke dobrote
Tako je, odkar so pred dobrimi 60 leti domačini spustili popolne neznance na svoje dvorišče in v hiše. Ob odkritju naravnih lepot so zrasli apartmaji, hoteli in restavracije, domačinke pa so v obojestransko zadovoljstvo ponudile kulinarične dobrote. Tako je v preprosti kuhinji, kjer so pred tem pekli bolj malo slaščic, nastal nov recept za zelo bogat zavitek. V kvašeno testo je kreativna kuharica zvila najboljše, kar se je našlo pri hiši, smetano, skuto, orehe, mandlje in sadje, in uspešnice ni bilo mogoče več ustaviti.
Plitvička štrudla
Privlačen barvit zavitek je dobil takoj lokalno ime – plitvička štrudla – in se vpisal med lokalne znamenitosti z vsemi šestnajstimi jezeri vred. Na vhodu zato zdaj stojijo steklene vitrine, ki jih obletavajo turisti in ose. Priznam, da je bila plitvička štrudla prvo in edino, kar me je na začetku zares pritegnilo; gruča tajskih turistk je šla ravno naprej za odprtim dežnikom njihove vodnice. Prodaja jih tudi Ira, simpatična in nasmejana (kako ji to uspe?) domačinka. Ponuja in tudi speče vse najbolj znane različice plitviškega zavitka: iz enega nadeva, dveh ali celo treh. Ta, trojni zavitek, je po navedbah lokalne pekarne najbolj prodajan artikel in tisti, ki je zares zaslovel. V tanko razvaljano vzhajano testo so zaviti na primer klasičen makov, orehov in skutni nadev.
Zanimiva kombinacija
Tipično plitviška kombinacija pa je takšna: breskev ali marelica, skuta in višnja. Svoje naredijo barve, rumeno oranžna, bela in rdeča, vsekakor pa tudi okusi. V prerezu je kos plitvičke štrudle sadna pita, z zgornje strani potica in le po velikosti in obliki zavitek. Domiselno, okusno in izvirno; pohvala pekarici, ki ga je izumila, in vsem babam kolačarkam, ki z njim nahranijo trume turistov. Iro vprašam za recept. Kako neki zvije testo, da so nadevi ločeni? Ali vem, da je to skrivnost? Ne, ne vem, me pa vseeno zanima. Pišem o hrani, se poskušam predstaviti kot novinarka. Skloni se izza vitrine in pokaže, kako se razporedijo nadevi. Ves trik je v tem, da testo zlagaš in ne zvijaš. Hvala! Ko se vrnem v svojo kuhinjo, bo to zame vsekakor zanimiv izziv. Še prej pa se postavim v vrsto za vstop v nacionalni park kot čisto navadna turistka. Legenda pravi, da biva v največjem, Proščanskem jezeru, črna kraljica, ki so jo tako spoštovali, da si nihče ni drznil loviti njenih postrvi. Sprehod bo že zaradi tega prijeten.
