Dan pred finalno oddajo, v kateri si je naziv najboljšega ljubiteljskega kuharja in 50.000 evrov prislužil Sašo Miljuševič, nam jo je tik pred potjo v tujino uspelo ujeti.
Preden sem vklopila napravo za snemanje, ste v šali dejali, da se boste v teh dneh verjetno srečali ter vas bo treba morda zapeljati do kakšne posebne ustanove, toliko obveznosti imate na kupu. Koliko se je vaš vsakdan spremenil v obdobju šova MasterChef?
S televizijskim šovom ali brez je napolnjen do zadnjega kotička. Med drugim sem članica nacionalne ekipe kuharskih sodnikov in že ta vloga mi vzame veliko časa. Kot običajno še naprej hodim v službo, sama pa si vedno znova naložim še dodatne obveznosti. Že brez oddaje živim izjemno dinamično, hitro življenje.
Menda zelo zgodaj vstajate.
Tako je, v povprečju spim le dve do tri ure na dan oziroma noč.
Ojoj, kako pa vam to uspeva?
Ne vem. Moje telo se je na takšen bioritem verjetno navadilo. Samodejno se zbudim in hitro postanem izjemno dejavna. Ponavadi vstanem že ob štirih zjutraj, da vse uredim, kot je treba.
Tudi kar zadeva tekoče posle v restavraciji, kjer delate?
Ne, najprej so na vrsti opravila doma. Prižgem računalnik, v miru odgovorim na elektronska sporočila, vmes pospravim, dam prat ali obesim perilo, zložim posodo iz pomivalnega stroja in podobno. Vedno počnem več stvari hkrati. Približno ob šestih se lotim še službenih zadev.
Zdaj hitite v Zagreb. Imate veliko službenih poti?
Kot mednarodna certificirana sodnica na kuharskih tekmovanjih imam ogromno dela v tujini, zato sem zares pogosto odsotna. Velikokrat je tako, da pridem domov s službene poti, tako kot bom čez dva dni prišla s Hrvaške, in me že čaka drug kovček, ki sem ga prej spakirala, denimo za Nemčijo, in že drvim naprej.
Torej je pri vas doma kar nekaj kovčkov.
(Smeh.) Ja, pa še vedno premalo! Kar naenkrat jih zmanjka.
Kako pa divji delovni ritem usklajujete z družinskim življenjem, saj imate ne nazadnje tudi sina v najstniških letih in moža?
Moram povedati in poudariti, da mi družina zelo stoji ob strani, me podpira. Brez nje ne bi dosegla, kar sem in verjetno še bom. Še posebej sem hvaležna svoji mami, ker vedno, ko je treba, prevzame vajeti okrog mojega sina. (Smeh.) Saj oče ima tudi pomemben delež pri vsem, a mama je le mama, pa če sem to jaz ali ona. Ženski princip je nenadomestljiv, tudi kar zadeva negovanje odnosov.
V oddaji izstopate s svojo aristokratsko, elegantno pojavo. V ocenjevanju ste strogi, a hkrati se čutita vaša občutljivost, mehkoba.
V prvi vrsti sem zelo stroga, ker v mojem poslu, tudi med tekmovanji, ne gre drugače. Strogost zagovarjam z razlogom. Treba je postaviti jasno mejo med tem, kaj je posel in kaj užitek. S tekmovalci se tudi po izborih dobro razumemo, prijazna sem do njih, a ko je sojenje, hočem dobiti predvsem postrežen kar najboljši krožnik oziroma izdelek. Takrat ni pomembno nič drugega.
Ste znali biti že kot deklica tako resni, usmerjeni v rešitve ali vas je tako izoblikoval čas?
Vedno sem bila takšna. Že v vrtcu. Ne bom rekla egoistična, temveč usmerjena v cilj. Dobro sem vedela, kaj si želim in kako bi to lahko dosegla. Z leti sem razvila tudi močno samokritičnost, kar je včasih negativno, drugič pa nujno, saj v sebi prav zato lahko začutiš tisti zadnji atom energije, ki te potisne naprej. Tudi iz povprečja, če hočete.
Predvidevam, da ste do sebe najstrožji.
Prav predvidevate. To se mi zdi najbolj prav in koristi tudi drugim. Pred časom sem dekle vajenko iz delavnice prvič peljala na tekmovanje, da bi začutila žar tega. Že prvič je dobila bron. Povedala sem ji: »Naslednje leto hočem, da se še poboljšaš in dosežeš najmanj srebro!« Torto, ki jo je še kar dobro naredila za vajo, sem odstranila in ji rekla, naj naredi novo, ker zna bolje. Ubogala me je in se potem res povzpela na drugo mesto. Začutila je, da nisem zoprna, temveč zahtevna in mi ni vseeno. Neprecenljivo je, ko pri učencu vidiš spremembo, da se zaveda svojega napredka.
Očitno imate izjemen pedagoški dar, kar se vidi tudi v šovu.
To pa res. Nikoli nikomur ne rečem, da kaj mora narediti. Raje ga spodbudim z besedami: »A bi? Dajmo!«
Po uradni izobrazbi ste sicer organizatorka gostinstva in turizma. Kako bi se lahko Slovenija bolje uveljavila na tem področju v svetovnem merilu?
Glavna težava je, da se Slovenija na turističnem področju sploh ne trži. To me prav zares vedno znova spravlja v slabo voljo, ker imamo prekrasno deželo, kulinariko in možnosti za vrhunski turizem. Tukaj ne gre drugače, kot da pokažem s prstom na državo ter na same delodajalce. Slovenci imamo biser, a ga skrivamo. Zakaj že?
Kaj bi torej spremenili, če bi bili ministrica za turizem?
Na vodilnih položajih bi morali biti v prvi vrsti ljudje iz stroke. Promocije in dogodki bi se morali dogajati nepretrgano na krajih, ki so že turistično prepoznavni, kot sta Bled in Ljubljana, pa tudi na manj znanih koncih v povezavi s kulinariko. Veliko dam na domače, avtohtone slovenske jedi v povezavi z modernimi nadgradnjami. O tem tudi predavam.
Katera slovenska jed vam je najbolj pri srcu in zakaj?
Več jih je, če pa že moram izpostaviti eno, je to vsekakor dobra klasična piščančja obara s krompirjevimi žganci.
Pa ko govoriva o našem ozemlju – imamo izjemno zanimiva naravna, skoraj neobljudena območja.
Tako je. Malo odmaknjeni kraji imajo lahko največji čar, so izjemno lepi, prekrasni. Sama obožujem zlasti prekmurski konec, kot bi bila tam rojena.
Sicer ste rojeni na Jesenicah, a vaša starša sta Bosanca. Morda ste tudi zato že prirojeno sproščeni.
Strinjam se z vami, med slovensko in bosansko miselnostjo je občutna razlika. Tipični Slovenci so na splošno manj sproščeni, bolj zadržani. Okoli sebe imajo zgrajen zid. Ne znajo sprostiti svojih zavor, skrivajo se za maskami in s tem si seveda delajo precejšnjo škodo. Tudi komunikacija ne more biti pristna, zares vesela. Že večkrat sem doživela, da so k nam prišli gostje v strogih poslovnih oblačilih in videlo se je, da komaj čakajo večerjo in trenutke, ko se bodo lahko sprostili. Šele po določenem času so se res in postali popolnoma drugačni ljudje. Dokler temu nisi priča, ne moreš verjeti. Na splošno vsem Slovencem manjka spontanosti, mi Bosanci pa jo verjetno dobimo že v zibko. Izjemno rada brijem norce tudi na svoj račun. To počnem mimogrede in ne zdi se mi nekaj slabega. Vključevanje šal in smeha v vsakdanje življenje je zame nepogrešljivo. Tako sem namreč sproti razrešila mnogo težav, še preden so se sploh zares pojavile! Verjetno bi večina ljudi, če bi se udeležili kakšne moje strokovne delavnice, reklo, da tam nismo normalni. (Smeh.) Jaz pa najbolj uživam takrat, ko je tudi moja ekipa zadovoljna, sproščena.
Ta trenutek, ko se pogovarjava, že veste, kdo je zmagovalec šova MasterChef Slovenija.
Vem, pa vam ne smem povedati. Lahko rečem le, da je zmaga šla v prave roke, izbran je bil pravi. Simbolično zlato si je prigaral, zares zaslužil. Ne le s svojim znanjem, temveč tudi s samim nastopom. Osebnost vedno gledam tudi navzven. Kako se vedeš, kakšno držo imaš v kuhinji, ali deluješ samozavestno in hkrati umirjeno. Tudi po tem se vidi, ali si vrhunski kuhar. V gostinstvu gre vedno lahko kaj narobe in v najbolj stresnih okoliščinah se pokaže, iz kakšnega testa si. Nikoli te ne sme biti strah, v restavraciji moraš zmeraj dajati vtis, da obvladuješ celotno dogajanje. To je že v tebi ali pa ni.
Vi se tudi pred kamero izvrstno znajdete. Ste naredili kakšen tečaj za nastopanje?
Zdaj vas moram pa jaz nekaj vprašati: Se hecate? (Smeh.) Jaz imam prav drugačen vtis o sebi. (Smeh.)
Kot kaže, treme nimate.
To je že res. Verjetno se lahko spet sklicujem na svoje korenine. Pa leta in izkušnje, seveda.
Kakšni so vaši trenutni cilji v poslu? Menda si želite odpreti slaščičarsko akademijo?
(Vzdihne.) Oh, ja, to so moje trenutne visokoleteče sanje, ker v Sloveniji tega nimamo. Po uradni izobrazbi sicer nisem slaščičarka, vem pa, da v formalnem izobraževanju obstajajo slaščičarske smeri. Gre za osnove, ki pa jih dijaki oziroma študentje v šolskem programu nikakor ne morejo poglobiti. Ni napredka. V tujini pa seveda takšne izobraževalne možnosti imajo. Kot vodja centralne slaščičarske delavnice za vse Sava Hotele imam ogromno izkušenj, na podlagi te prakse vem, kako se stvarem streže.
Poslanstvo izdelave bolj ali manj posebnih slaščic vas je prav poklicalo. Kdaj se je to zgodilo in kako?
Bila sem še pripravnica v grand hotelu Toplice, ko mi je nekdanja šefinja dodelila nalogo, naj skrbim za sladice. Najprej sem se uprla, da tega ne bom delala, ker ne znam, ona pa mi je samo vrgla zvezek z recepti in šla. Tako sem ves mesec vse popoldneve študirala in sama pripravljala slaščice. Takrat sem se naučila, da bom nekako izpeljala, čeprav česa ne znam, če je treba, tudi zablefirala, zakrila. Večkrat sem kaj zafrknila in naredila znova, a sem sebi in drugim dokazala: Vi mene že ne boste! (Smeh.)
Svet sladic vas je že takrat kar potegnil vase?
Ja, ampak ne toliko torte same po sebi, specializirala sem se na tekmovalnem področju od različnih megalomanskih struktur do filigranskih podrobnosti, edinstvenih estetskih dosežkov.
Vi ste prav tako radi urejeni. Na sebi imate premišljene modne dodatke. Vam od nekdaj veliko pomenijo lepa oblačila?
Pri nas smo tri sestre – jaz sem najstarejša – in vsaka ima svoj stil oblačenja. Moj je morda res malo aristokratski, ker prija tudi moji duši. Tako se dobro počutim.
Sestri pa sta, kar zadeva slog oblačenja, bolj divji?
Še zlasti ena od njiju je precej divja, ja. Ni govora, da dam nase kaj podobnega! (Smeh.) Pa takšna oblačila nosi izjemno suvereno, samozavestno in prav to mi gre še posebno na živce. (Smeh.)
Kako ste se sestrsko osebnostno sooblikovale med odraščanjem?
Jaz sem bila tista najbolj pedantna, prav obsedena z urejenostjo. Moje omare so bile vedno brezhibne, vse zlikano, zloženo po barvah. Srednja sestra je bila bolj na horuk in najbolj me je razjezila, ko si je hotela izposoditi kakšno oblačilo in odprla omaro, vse potegnila na plan ter ustvarila kaos. To je mene, ljubiteljico reda in rojeno organizatorko, vedno znova spravilo iz tira.
Tudi zdaj ponavadi vse speljete do konca, kot ste si zamislili?
Nekako mi vedno uspe doseči, kar sem si zadala, ne da bi bila na koncu popolnoma sesuta. Včasih pa vendarle sem, a me hkrati preveva dober občutek, ker vem, da so stvari pošlihtane in imam tako doma kot v službi vse narejeno tako, kot je treba.
Kaj si poleg slaščičarske akademije srčno želite zase in svojo družino?
Da mi crkne telefon! Pa hkrati še internet.
Samo začasno ali trajno?
(Smeh.) Najmanj za štirinajst dni.
Pa hop v prekmursko tišino?
O, Marija, to bi pa bilo, ja! In če mi verjamete, včasih naredim tako, da greva s sinom za pol dneva na oddih v Moravske Toplice, naslednji dan navsezgodaj pa že v tamkajšnji kuhinji pridno pečem makrone. Takšno je pač stvarno življenje.
(Pogovor je potekal v sredo, 17. junija.)
