Libanonske meze 
in drugi užitki, Ljubljana

Alja Hafner Taha, po očetu Palestinka in po mami Kraševka, pravi, da je to prava mešanica za trmastega, svojeglavega in vztrajnega otroka, kar jo je v vrtincih življenja od Trsta do Iraka in Alžirije pripeljalo tudi do tega, da sredi Ljubljane, v Trubarjevi ulici, odpre restavracijo z okusi Bližnjega vzhoda. Lokal je prav po njeni podobi: barvit, topel, senzualen, prijeten, malo poseben in pristen. Restavracija je kot njen dom in vsi, ki prihajajo tja, so njeni najljubši gostje, ki jih sprejme z gostoljubnostjo, nasmehom in polno mizo. Posebnost orientalsko obarvane kuhinje so meze, prigrizki, manjši, vendar izraziti obroki, ki jih lahko sestavljamo po željah in trenutnem razpoloženju. Čar je v tem, da prepletaš okuse, narediš požirek dobrega vina, poklepetaš, se udobno nasloniš in spet prigrizneš. Tudi premišljeno izbran sodoben ambient sporoča, da smo v svetu, kjer ne hitimo: veliki pleteni sedeži na tleh ter kavč, poln blazin za poležavanje, že takoj na vhodu namigujejo na lenobno vzdušje, ki ga spodbujajo diskretna glasba in ležerno pripeta naslonjala na steni. Sedi, odpočij si in nekaj dobrega pojej, druži se, poskusi namaz s prijateljevega krožnika, ponudi košček s svojega in pripri oči, ko je nekaj res res dobro. Skratka uživaj. To je dobrodošlica te mlade restavracije.

Za dve vegetarijanki, zame in fotografinjo, so imeli presenetljivo velik izbor in prav nič jih ni spravilo v zadrego, celo veganstvo ne. Trenutno pripravljajo kar deset veganskih in dvanajst vegetarijanskih jedi iz tradicionalne orientalske kuhinje. Na dnevnem jedilniku, ki ga sproti objavljajo tudi na spletu, imajo vsak dan drugačno, tako mesno kot vegetarijansko, kosilo po dostopnih cenah.

Midve sva se odločili za meze, za vegetarijanske užitke po izboru lastnice in kuharja Matjaža Šinka. Na mizo, tisto takoj pri vratih levo, ki ima na kupe blazin, ki kličejo po poležavanju v nedogled, sva dobili pravo orientalsko pojedino. Prinesli so klasičen falafl, bogato obložen z okisano in svežo zelenjavo ter jogurtovo omako, baba ganush, namaz iz pečenih jajčevcev, radodarno pokapljan z oljčnim oljem in posipan z zrnci granatnega jabolka, humus, namaz iz čičerke, ter jesensko novost na njihovem jedilniku, solato iz rdeče pese, limone, mete in tahinija. Vse to so spremljali špinačni trikotniki in lunce, polnjene s sirom in peteršiljem, za pomakanje je bil na mizi tudi topel, pravkar pečen arabski kruh. K mezam po želji postrežejo arak, levinjino mleko, ki je pravzaprav janeževo žganje, pomešano z vodo, da postane belo. Hrana je stkana iz čustev, spominov in ugodja, zato je tako zelo pomembno, kdo jo pripravlja, iz kakšnih sestavin je in, ne nazadnje, v kakšnem okolju je postrežena. Tako smo klepetali in mimogrede je bil pred nami še desert. Ne eden, kar trije. Na jedilniku imajo dnevno sladico, tisto, kar si sproti zamislijo, vsekakor pa orientalsko, eno izmed desetih, kar jih znajo dobro pripraviti. Degustirali sva baklavo iz pistacij, mhallabieh, puding z rožno vodo in vodo pomarančevca, ter polnjeno pecivo, ki ga sproti pomakaš v odišavljen sladkorni sirup, čemur se v arabskem svetu reče nebeški užitki, atamef b ashta. Moram reči, da desertu to ime izjemno ustreza. Kadar bi radi posedeli, nekaj prigriznili in pozabili na vsakdanjost, so Libanonske meze pravi naslov za takšne nujne užitke.