Visoko nad mestom, od koder je Sarajevo kot na dlani, te očara pretanjen spoj starega in novega. Tradicija in moderen slog se pri Kibetu nevsiljivo prepletata, kompleks, ki so ga vse od obstreljevanja med vojno dograjevali in obnavljali, pa so preimenovali v Kibe Mahala. Mahale so bile stanovanjske četrti okoli starega trgovskega dela mesta, in kot pravi lastnik Dino Vreto, so pri obnovi hiše in restavracije spoštovali slog mahale in se ji tako poklonili in vrnili dolg. Mesto je namreč nastalo iz mahale, ta mu je dala svojevrstni duh, po katerem so Sarajevčani prepoznavni. Na vsakem koraku se vidi, da imajo svoje mesto radi in da so ponosni nanj, domačini pa s ponosom govorijo tudi o družini Vreto, ki v svoji restavraciji gosti številne svetovne filmske in glasbene zvezdnike. K njim namreč zahajajo tako eminentni gostje Sarajevskega filmskega festivala kot svetovni politiki, poslovneži in turisti. Tako kot je v Parizu obvezen obisk Eifflovega stolpa, je v Sarajevu obvezen postanek pri Kibetu. Restavracija je nastala, ko je Dinov oče 1988. v družinski hiši odprl prostor za kartanje in druženje s prijatelji, Dinova mama jim je večkrat pripravila kaj za pod zob, glas o njeni dobri kuhi pa se je hitro razširil naokrog.
Na mizo je najprej prišla solata kiboneze, ki nas je presenetila s svojo svežino in polnim okusom zelene solate, čebule, paprike, redkve, korenja, zelja, paradižnika, kumar ..., piko na i ji je dal travniški sir. In dokler niste jedli pečene paprike pri Kibetu, ne veste, kaj je pečena paprika. Prosili smo, naj nam izberejo nekaj tradicionalnih jedi, in ker pri Kibetu vse počnejo velikopotezno, je na mizo prišel četverček. Z dolmicami, polnili so bučko, čebulo, papriko, smo se igrali z različnimi okusi, poskusili smo tudi sarmice v trtinem listu. Mesnim kolačkom je dala sočnost in kremoznost smetanova omaka. Najbolj so nas navdušile klepe – neke vrste bosanski ravioli, saj domačo testenino polnijo z mletim mesom in jo okopljejo v beli omaki iz kisle smetane in česna. Testo je bilo kompaktno in iz ugriza v ugriz te je zapeljevalo, da si hotel še. Hadžijski čevap rečejo koščkom teletine in šampinjonov v kremasti omaki, ponujajo ga tudi s piščančjim mesom. Okusi so bili tako polni, da smo ostali brez besed. In ko smo hoteli izvrtati skrivnost, smo izvedeli, da skrivnosti pravzaprav ni, saj gre za hrano, ki so jo nekdaj iz dneva v dan jedli v bosanskih družinah. Pomembne so le dobre, domače sestavine, in kuharice, ki to počnejo s srcem. Pa seveda ne sme manjkati kisla smetana, Bosanci jo namreč naravnost obožujejo.
 |
vrsta ponudbe: restavracija
|
Zraven smo poskusili avtohtono sorto žilavka, ki je na neki način ambasadorka Hercegovine. Vilinko, 2014, mladi bosanski vinar Velemir Ereš iz okolice Mostarja prideluje tam, kjer so po legendi vsako noč plesale vile. Že na nosu smo prepoznali mineralnost, prinesla je tudi aromo bele češnje, vanilje in hruške. Alkohol je izrazit, kar zaradi močnega sonca ni nič čudnega, za naš okus vinu manjka malček kisline, sicer pa je zelo harmonično. Poskusili smo še eno žilavko, in sicer Keža premium iz vinogradov Keža na zahodu Hercegovine. Zaznamujejo ga polno telo, sadnost melone in precejšnja grenkoba v pookusu.
Danes ima Dino zgledno vinsko karto, čeprav s smehom prizna, da je nekdaj pogovor v gostilnici tekel takole: »Imate vino?« »Seveda, imamo obe vrsti, belo in rdeče.« Bosna namreč nima velike tradicije in kulture pitja vina, danes pa je raznovrstna ponudba vina postala Dinova strast, odlično sodeluje tudi s slovenskimi vinarji.
Sledil je veliki finale: jagnjetina z ražnja. Meso je bilo mehko, sočno, topilo se je v ustih, ravno prav pečeno s hrustljavo kožo, ravno prav začinjeno. Zraven smo pili Geržinićevo istrsko malvazijo, 2014, ki je na nos prinesla arome rumenega cvetja, marelice, akacije in vinogradniške breskve, v ustih pa so se razvile grenivka, vinogradniška breskev, zelena banana. Presenetili sta nas mila svežina in prijetna grenkoba v pookusu.
Bosna je nedvomno raj za sladokusce, poskusili smo jabolčno pito, znameniti kadaif in hurmašice. Sočno in božansko!
Svojevrstni sarajevski duh, prijaznost in blagost, ki ti na vsakem koraku božata dušo, in fenomenalni tradicionalni okusi. In kar je najlepše: tradicija ni priučena ali zaigrana za turiste, je njihov način življenja. Kako tudi ne, saj vsa družina živi in diha za restavracijo.
Dobro je vedeti
- Kibe Mahala
- Dino Vreto
- Vrbanjuša 164, 71000 Sarajevo
- Tel.: +387 33 441 936, +387 61 040 000
- Splet: www.kibemahala.ba
- urnik: Vsak dan, razen nedelje, od 10. do 23. ure.
- vinska klet: Okrog 100 etiket.
