Poper je znan več kot štiri tisočletja in še danes velja za najpogostejšo in najbolj razširjeno začimbo na svetu – pridelajo ga približno 90.000 ton na leto, največ v Indiji. Zanj na srečo ni treba več odšteti celega premoženja, tako da je stalni spremljevalec in ga najdemo v vsaki kuhinji in na vsaki mizi. Začimbo, ki so jo nekoč plačevali z zlatom, zdaj dodajamo tudi v popolnoma vsakdanje jedi. Njegova posebnost in tudi izjemna lastnost je to, da ga lahko dodamo v kateri koli fazi kuhanja: na začetku, med kuhanjem ali tedaj, ko je jed že na mizi!
Pravi poper
Poper je tako na splošno poznan, da je kar smešno, kako malo vemo o njegovem izvoru in rasti. Večletna rastlina poprovec je od pet do 10 metrov visoka tropska ovijalka. Iz majhnih cvetov se razvijejo okrogli zeleni plodovi, ki po sušenju postanejo črni. Plodovi rastejo podobno kot pri ribezu, kjer je od 20 do 30 jagod nanizanih skupaj, obirajo pa se navadno dvakrat na leto. V osnovi ločimo črni, beli in zeleni poper, vendar ne gre za različne rastline, ampak le drugačno obdelavo plodov iste rastline. Belega dobimo iz dozorelih in olupljenih zrn (najbolj znani vrsti sta muntok in brazilski poper), črnega pa iz posušenih nezrelih jagod (najbolj cenjeni sta vrsti malabak in sarawan). Če na zeleno obranih plodovih s posebnimi metodami preprečijo encimsko delovanje, dobimo zeleni poper. Svež črni ima prodoren, aromatičen vonj in ostrejši okus.
Lažni poprovec
Poleg pravega uporabljamo še nekatera druga zrna z imenom poper (čeprav ne izhajajo iz poprovca). Tako imenovani rdeči poper raste na akaciji z imenom lažni poprovec, ki je dekorativno drevo iz tropske Amerike. Aroma je podobna poprovi, le da je manj ostra in pekoča. Zrna lažnega rdečega popra mešajo s pravimi različicami črnega, zelenega in belega ter dodanimi zrni pimenta in koriandra v posebno poprovo mešanico, ki je v kulinariki zelo cenjena.
Zadnje čase se v naših jedeh vse več uporablja tudi kajenski poper. Tudi ta nima nič skupnega s pravim poprovcem, ampak ga pridobivajo iz zmlete kajenske paprike, ki izvira iz Južne Amerike in spada med tiste zelo pekoče vrste paprik, ki jim pri nas rečemo ekstra pekoči feferoni (hot pepper, chilli pepper). S tem oranžnim prahom je v kuhinji bolje ravnati previdno, saj se vam hitro lahko zgodi, da boste sicer pripravili jed, ob kateri si boste v trenutku posmodili brbončice in do nadaljnjega izgubili okus. V tem primeru nikar ne pijte vode, ker bo peklo le še bolj, pojejte le malo kruha z mlekom in čakajte na boljše čase. Poleg omenjenih poznamo še pecljati in dolgi poper, ki pa s pravim poleg podobnega okusa nimata veliko skupnega in sta pri nas na voljo le v kakšni eksotični trgovini.
Tudi v sladici
Poper za povprečen zahodnjaški okus spada v skoraj vsako slano jed. Cela zrna črnega popra dajemo navadno v meso vseh vrst, raguje, kuhane ribe, juhe, marinade in temne omake. Mleti črni poper se navadno uporablja kot začimba za juhe, omake, brodet, mesne in zelenjavne jedi, jetrca, vampe, meso na žaru in divjačino. Najboljša so poprova zrna, posušena na soncu, ker pri visoki temperaturi v pečeh in sušilnicah izgubijo precej eteričnih olj. Priporoča se kupovanje celih zrn, ker zmleta zelo hitro izgubijo svoj vonj in vam tako ostane le še pekoč okus. Po potrebi jih sproti meljemo z mlinčki ali v možnarju. V tesno zaprti posodi cela zrna ohranijo vonj in okus tudi eno leto. Zeleni poper je najbolj mila različica te kraljevske začimbe. Uporabljamo ga v vseh jedeh, kjer želimo doseči izrazit, a ne preveč pekoč okus po popru. Na tržišču dobimo posušene plodove ali sveže zelene plodove, vložene v slanici. Slednji so zelo uporabni, kadar pripravljamo poprovo omako, saj to izdatno obogatijo z aromo, učinek pa kljub temu ni preveč pekoč! Beli poper je idealen za svetlo obarvane jedi, omake, majoneze in sirove jedi ter se odlično ujema z drugimi dišavnicami, saj je po aromi malce slajši. Poper gre tudi na sladko, tako vsaj pravijo. Odlična je menda solata iz citrusov, grenivko, pomarančo, limono in mandarino olupimo ter narežemo, nato pa stresemo v solatno skledo, solimo, prelijemo z oljčnim oljem in izdatno popramo s črnim poprom. Ljubitelji čokoladnih dobrot se boste morda kdaj odločili za kombinacijo temne grenke čokolade s pekočim črnim poprom. Tudi to je, vsaj v čokoladicah, v stalni ponudbi.
Blagodejni učinki
Čeravno so največje porabnice popra mesna industrija, industrija pripravljenih jedi in rib, pa v manjših količinah pride prav tudi pri izdelavi parfumov in zdravil. V alternativni medicini ga uporabljajo za zdravljenje redke kožne bolezni, ki se kaže kot bele lise na koži. Raziskovalci so namreč odkrili, da sestavina piperin, ki daje popru oster okus, lahko stimulira nastanek pigmenta in tako pomaga odpraviti bele lise. Poleg tega menda črni poper na kožo deluje antiseptično, prečiščuje strupe, spodbuja in sproža krčenje tkiv, krepi odpornost organizma in odpravlja ravnodušnost. Koristno ga je uporabljati pred rekreacijo, saj krepi in poživlja mišice ter odpravlja utrujenost in otrdelost nog. Poleg tega zmanjšuje nastajanje modric, pomaga pri pospeševanju metaboličnih procesov, pravijo pa tudi, da je celo naravni afrodiziak!
