Hren brez črke r izgubi ostrino

Velika noč, krščanski praznik Odrešenikovega vstajenja, čeprav letos kar tri tedne poznejši, kot je bil lani, je čedalje bližje. Verujoči se te dni še postijo, skoraj vsi pa se že veselijo praznično obložene mize, ki simbolno naznani prebujanje in presnavljanje življenja. To je tudi čas priprav na staro, predvsem na podeželju še zelo živo ljudsko šego, po kateri gospodinje na veliko soboto popoldne (ali v velikonočnem jutru) odnesejo blagoslovit izbrane praznične jedi. Marsikje še ohranjajo navado, da žegen zložijo v ročno pletene košare, jerbase ali cekarje in pokrijejo z izvezenimi ali drugače okrašenimi sveže zlikanimi prtiči. Po obredu gospodinja doma postavi na mizo blagoslovljene jedi in jih ponudi družini. Dokler so mnogi še bolj upoštevali zapovedi posta, je bilo to praviloma za nedeljski zajtrk, dandanašnji pa skoraj povsod vsak dobi svoj delež že v soboto.

V ljudskem verovanju so se v različnih krajih na Slovenskem ohranile različne razlage za pomen posameznih osnovnih sestavin žegna. Rdeče pobarvani pirhi, na primer, ponazarjajo Kristusove rane oziroma kaplje krvi, jajca nasploh pa tudi grob, ki hrani življenje. V kolaču ali šarklju z rozinami ponekod vidijo zveličarjevo trnovo krono, v belem kruhu pa čistost. Korenina pekočega hrena – tudi s svojo obliko – najpogosteje ponazarja žeblje, s katerimi so Kristusa pribili na križ; pomenijo lahko žolč, ki so ga dali piti križanemu, pa trpljenje, pokoro ipd.

Od pokrajine do pokrajine, celo od kraja do kraja, so pri sestavi oziroma raznovrstnosti žegna manjše in večje razlike. Ne narekuje jih le premožnost gospodinjstev, temveč tudi tradicija in uporaba za posamezne kraje značilnih prazničnih jedi. Njihov skupni imenovalec je – ob sicer na različne načine okrašenih jajcih, šunki in potici ali kakšni drugi vrsti belega prazničnega kruha – hren tako ali drugače.

Tudi s hrenom se povezane tako različne vraže kot z izkušnjami potrjene ugotovitve. Na primer, da se sme hren izkopati iz zemlje samo v mesecih, ki vsebujejo črko r. Torej od septembra do aprila, kar ni brez razloga. Pozimi je korenina bela in čvrsta, s približevanjem pomladi, ko začne poganjati liste, pa izgublja pekoči okus in ostrino. Ta lastnost – čeprav eterična olja, ki se sprostijo pri strganju ali ribanju in rada prikličejo solze – ima zdravilne učinke, ki so jih poznali že antični zdravilci.

Vsakdo ve, kako hitro vonjanje hrena očisti sinuse. Poleg tega, seveda ne v pretiranih količinah, hren razkužuje, pospešuje celjenje ran ter spodbuja krvni obtok in prebavo. Predvsem slednje, torej praktične izkušnje brez višje modrosti, ga je naredilo za dobrodejno prilogo večidel težkim prazničnim jedem v žegnu. Moderna znanost je povrhu odkrila, da hren krepi imunski sistem in je bogat vir vitaminov C, B1, B2 in B6 ter železa, kalcija in magnezija.

Ker hren, potem ko ga olupimo in naribamo, hitro izgubi značilno ostrino, ga moramo čim prej porabiti. Ne le s hrenovkami, ki jim je dal ime, tudi z jajci in zlasti bolj mastnimi vrstami mesa in mesnin. V žegnu je to v prvi vrsti šunka. Vsaka izkušena gospodinja pa ve, da je učinkovanje hrena mogoče podaljšati. Med drugim tako, da se ga s kruhom ali žemljami ter z juho ali kisom in začimbami pripravi v topli omaki. Še preprosteje pa je, če sveže nastrganega prelijemo s kisom ali suhim vinom, na Krasu kar s teranom. Dodatki so lahko še smetana, gorčica, sladkor itn. Priljubljen je tudi jabolčni hren, ki so ga cenili že stari Grki in Rimljani.