Gibanica dobra, boljša, najboljša

Prekmursko gibanico poznajo in imajo radi tudi mnogi Kranjci in kranjci, ki jih sicer le izjemoma ali sploh ne zanese čez Muro, le redki pa vedo, da obstajajo poleg najrazličnejših približkov, ponaredkov in zlorab imena tudi gibanice z uradnim certifikatom – označbo tradicionalnega ugleda. Pa so. In so tudi vredne posebne časti.

Na nedavnem tekmovanju v sklopu že dodobra uveljavljene blagovne znamke Diši po Prekmurju, za katero stoji društvo za promocijo in zaščito prekmurskih dobrot, je strokovna komisija v Moravskih Toplicah samo dvema med tridesetimi prijavljenimi prekmurskimi gibanicami prisodila zlato priznanje. Dobila sta ju murskosoboški hotel Diana in tik za njim, z 38,8 od 42 možnih točk, Sabina Kous s Turistične kmetije Ferencovi na Goričkem. Komisija je ocenjevala šest lastnosti oziroma značilnosti: zunanji videz in barvo izdelka v pekaču, videz prereza v rezine, število in debelino plasti, aromo, teksturo in skupni vtis, najvišja ocena za vsako kategorijo pa znaša sedem točk. Za izdelovalce je pomembno, da kmalu po tem, ko so odločitve že sprejete, dobijo rezultate ocenjevanja s komentarji, kje in kaj lahko še izboljšajo.

Ferencovi so doma v Kraščih ob spokojnem Ledavskem jezeru, ki se ga turizem kljub vsem adutom v okolici še ni zares dotaknil. Pa bi tudi veliko številnejši obiskovalci, kot se jih danes podaja v Prekmurje, imeli poleg odkrivanja in okušanja tradicionalnih domačih dobrot še kaj videti in doživeti! Na Goričkem in na Ferencovi domačiji, ki je med drugim znana tako po dobro stoletje stari parni lokomobili za pogon mlatilnice – nedavno še delujočem spomeniku nacionalne tehnične dediščine – kot po teniških igriščih, pridobitvi veliko bolj modernih časov.

Sabina Kous, iskreno skromna dobitnica priznanja – mojstrica tudi v pripravi drugih prekmurskih močnatih jedi, kot so pereci, posolanke, krapci in vrtanki z bučnim oljem ali brez – je to doslej najvidnejše, a sploh ne edino priznanje zase in za hišo dosegla po petnajstih letih učenja in izpopolnjevanja. Najprej pri gospodinji, ki je pomagala v kuhinji v prvih letih družinske turistične kmetije, nato pri starejši sestri Marjetki Ivanič Kous, ki zdaj z možem Petrom vodi kmetijo in ji je sčasoma prepustila pripravo vseh jedi, razen rženega kruha, pri katerih je osnovna sestavina moka.

»Najprej smo gibanico pekli po družinskem oziroma krajevnem izročilu, dokler se nismo pridružili prizadevanjem društva za promocijo in zaščito prekmurskih dobrot, ki je povezano z evropskim kmetijskim skladom za razvoj podeželja. To društvo, predseduje mu Janko Kodila, je izdalo navodila, ki so vključevala osnovne sestavine in postopek priprave,« je Sabina Kous po malem premagala zadrego in nadaljevala, da so nato leta 2006 sledila nova, nekoliko bolj natančna navodila za pridobitev certifikata, ki jih je pripravila skupnost proizvajalcev prekmurske gibanice. »Ta recept je bil zelo podoben, bilo je le nekaj več skute kot prej in ločiti smo morali mak in jabolka. Predpisano je bilo, da si morajo slediti suha-vlažna-suha-vlažna ... deset plasti od dna do vrha. Zadnja leta nas obiskuje komisija za podaljšanje certifikata, ki preveri, ali upoštevamo vsa navodila oziroma zahteve specifikacije. Najprej smo morali ob njihovem obisku speči gibanico, zdaj pa jo moramo mi nositi na ocenjevanje, če hočemo ostati na seznamu potrjenih proizvajalcev prekmurske gibanice.« Zlato priznanje je seveda lep dosežek, a tudi odgovornost, saj je zaupanje lažje izgubiti kot si ga znova pridobiti.

Pred letošnjim ocenjevanjem je bila Sabina še posebno živčna, zato si je pri delu pomagala z glasbo. Kajti »pri pogačah moraš biti dobre volje«, se je pošalila. In je očitno pomagalo – kljub številki 13, s katero je šla njena gibanica pred komisijo. Čeprav so sestavine enake, praviloma domače, je prav v tem eden od ključev do uspeha: vse so enake po imenu, ne pa tudi po kakovosti. »Predvsem dober mak je težko dobiti; najboljšega, tako kot orehe, izbere mama,« je še dodala Sabina in pristavila, da bo prihodnje leto bolj pazila pri jabolkih. Drugih, čisto svojih skrivnosti pa, razumljivo, noče izdati. »Recept (osnovni je na voljo tudi na spletu) vam povem, tiste pikice na i pa ne,« se še zasmeji za slovo.