Čotar, Gorjansko

Preplet tradicije, strasti in srečne hrane – kot da smo se vrnili med babičine piskre, poškrobljene prtiče in domače okuse! Le da na ekološki kmetiji Čotar s ponosom postavijo na mizo tudi svoje odlično vino z etiketami s prstnimi odtisi. Z njimi vino simbolično podpišejo, še bolj kot to pa pokažejo, da so prepričani o tem, kar delajo. Vsako vino je posebno, samosvoje, sploh črna penina iz terana, 2010. Bogata z aromami prezrelega temnega sadja, v ustih prijetne svežine, a mehka in zaokrožena. Blaga jagenjčkova jetrna pašteta, sušeni sladko-kisli paradižniki v tri leta starem jabolčnem balzamičnem kisu, domač kruh, vrhunski ocvirki in domača marmelada so nakazali, da bomo od njih šli srečni. Kakšni okusi, pa šele pri pozdravu smo bili! Na Krasu nepogrešljiv pršut, prav nič suh in ravno prav masten, izvrstni lardo, suhe klobase in salamo so postregli z doma vloženo zelenjavo in mladim kravjim sirom z žepkom, polnim dišavnic in oljčnega olja. Zraven pa vitovska, 2015, nefiltrirana, zorjena v hrastovih sodih. Zapeljala nas je z aromami kutine, jabolčnih krhljev in sušenega kakija, zelo mineralna, slana, s čisto malo tanini, zaokrožena in mehka je božala grlo. Čista harmonija! Končno eko oranžno vino z "normalno" kislino in ne previsokim alkoholom, zato si je naš okusojedec dal naliti še en kozarec. Slastni bleki z jurčki, panceto, sirom in začimbami so bili prava kraška poslastica. Mineralnost in zemeljske note gob so se odlično ujele s polno in bogato vitovsko, le da je vino ob tem krožniku pokazalo svoj povsem drugi, močnejši, malodane bojevniški obraz.

Skutni štruklji s panceto in začimbami, med katerimi smo takoj prepoznali meto, so bili znotraj mehki in voljni, zunaj pa hrustljavo popečeni. Maslenost in prijetna svežina skute sta se zaradi mineralnosti čudovito ujeli s prav tako mineralno malvazijo, 2015. Čeprav je terciarna in bogata, se v njej čuti herbalna nota. Kot da krožnike delajo izključno za svoja vina, kar naenkrat so se namreč vsa zelišča, ki smo jih okušali v jedi, zavrtela tudi v kozarcu.

V kozarec so nam nalili terra roso, 2006: po 40 odstotkov je merlota in terana, 20 cabernet sauvignona. Mehki tanini, bogate arome temnega jagodičevja in suhih sliv, prijetna svežina, zaokroženo, mehko, elegantno! In ko smo nabodli prvi košček mesa, ki so ga postavili pred nas, smo zavzdihnili od ugodja. To je prašič! Mehkega in sočnega krškopoljca so postregli s kutino, krompirjem z ohrovtom in zelenjavo. Maščoba je definitivno nosilec okusa in še dolgo smo si oblizovali prste, tako kot po popolnem pečenem domačem piščancu. Za sadni piti smo si že odpenjali pasove, a ju junaško zmazali.

Enostavni krožniki, a perfektno izpiljeni. Od njih greš srečen, saj ponujajo iskreno hrano za več kot sprejemljivo ceno, od prisrčnih gostiteljev pa se posloviš z eno samo željo – da te bo pot kmalu spet zanesla k njim!