Začne se s hitrim poslovnim kosilom, nadaljuje z nekoliko daljšim prijateljskim obedom, in še preden se dobro zaveste, pri Dušku Daiću že rezervirate družinsko slavje. V Separéju namreč stavijo na drugačen, zelo osebni odnos do gostov, ki pa nikoli ne prestopi meje profesionalnosti. Tudi znana imena rada prihajajo sem, saj je v prijetno urejenem lokalu z lesenimi zavesami ravno toliko intime, da so lahko brez skrbi, da bi jim sosed preveč radovedno kukal v krožnik. Separé v resnici ni zgolj separe, saj ima več kot dovolj sedežev. Krožniki plavajo v morju, poskrbljeno je za vegane in tudi za ljubitelje mesa, čeprav ne prisegajo na zlato klasiko – ponujajo več in drugače.
Kabajeva penina san lurinz iz rebule in sivega pinota nas je izstrelila med zvezde. Pričarala je vonj po maslenem jabolčnem kolaču in zrelem rumenem sadju, v ustih pa poskrbela za polnost in eleganco ter kanček prijetne grenkobe v zelo dolgem pookusu. Mehurčki prijetno požgečkajo jezik, in čeprav gre za resno penino, pod katero se je podpisal veliki mojster Jean Michel Morel, z užitkom rečeš še.
Pozdrav iz kuhinje je bil rahel skutni namaz s pestom na popečenem kruhku. Ravno prav je podražil brbončice, da so komaj dočakale prve resnejše grižljaje dveh trisov. Bakalar je bil izjemno slasten, ne preveč masten, lepo mazav. Tudi lahkotni tunov tartar si je zaslužil gromek aplavz, lepo je bil dopolnjen z mlečnim avokadom, medtem ko mu je vasabi dodal potrebno svežino. Rakovico so postregli z mocarelo, žafranovo majonezo in himalajsko soljo ter tako skombinirali sladkobno, mineralno in mlečno.
 |
| Še več ocen restavracij in gostiln najdete na našem portalu Gostilne si lahko tudi naložite na svoj pametni telefon, aplikacijo najdete v App Store ali na Google Play. |
Tartar iz govedine black angus je bil odličnega okusa, le da za naš okus preveč fino zmlet. Dimljene žrebičkove ličnice, narezane kot tobak, so postregli s parmezanom in ravno prav rukole, da je prinesla svežino in grenkobo. Pašteta iz kunčjih jetrc s sadnim kruhom, prelita z medom in tartufato, pa je bila zmagovalna kombinacija, ki je poskrbela za nepozabno igro okusov.
Yakot, 2015, ki ga je pridelal mladi Bric Edvard Reya, je mehko stekel po grlu: arome cvetja, nektarine, rumene fige, limone... so napolnile nos in usta in prepričale z lepo in dovolj polno svežino. Tako kot ravno prav kuhani sipini rezanci s hrustljavo popečenimi izvrstnimi gamberi in sveže naribano limetino lupino: sveže in lepo usklajeno.
Ko so na mizo prinesli raviol z brancinom in omako iz gob, smo se v hipu odločili za modri pinot. Omaka je namreč določila izbiro vina za jed, ki je spojila milino morja in resnobnost gozda. Carolina noir, 2007, pod katero se je podpisal še en Bric, Aljoša Jakončič, je bila nepozabna. Čudovita rubinasta barva modrega pinota, nenavadno mladostna, s prepoznavnim vonjem po češnji, amareni, slivi, podrasti, čokoladi in sladkih začimbah, v ustih pa ena sama eleganca... Tanini mehki, zreli, zaokroženi, pookus pa traja in traja. Na oko poskočni mladenič, v ustih zrel, eleganten gospod!
 |
vrsta ponudbe: restavracija *hrana, vino: 9 *postrežba: 10 *cena/kakovost: 10 *vtis skupaj: 9,6 |
Tudi ko so pred nas postavili šparglje in kraljeve gambere, ovite v podbradek mangalice s kmetije Arkade Jordana Cigoja, je bil prav vsak element na krožniku kraljevski. Sladko, slano, mineralno, okus po dimu... Kakšen užitek! Tudi zato kozarca z vrhunskim modrim pinotom nismo izpustili iz rok.
Fileju morske žabe je kari omaka z lečo in testeninskimi krpicami, ki so s prijetno sladkobnostjo in milino podprle sočno žabo, dala ravno prav konkretnosti. Zapeljiva sled pikantnosti v omaki je to jed naredila nekaj posebnega.
Hudo slasten je bil tudi sladki finale različnih tekstur: kavni crème brûlée z viskijevo peno, piškotnimi drobtinami in mlečnim sladoledom.
Čisti užitek!
Dobro je vedeti
|
