Blink je ena najzanimivejših možnih vinskih degustacij, vrelec zanimivih odgovorov in predvsem goli pogled. Pogled na nekoga, ki na sebi ne lepša, kar naj bi se pač olepšalo, je iskren, ne zlagan in direkten najpomembnejši vinski odgovor. To, kar je v kozarcu, in ne tisto, kar je na etiketi.
Bistvo vinskega ocenjevanja
S prijatelji slepo vinsko degustacijo imenujemo blink zaradi besedne inovativnosti enega od članov družbe in ker nam je pač všeč in je že postala sinonim za vinsko razvedrilo. Blink, angleško blind tasting ali po naše slepa degustacija, predstavlja bistvo vinskega ocenjevanja oziroma degustiranja, ko degustator ne ve, kaj pije, in s tem podaja dosti bolj realno oceno. Največkrat so steklenice zakrite s folijo oziroma temu primerno vrečko, v nekaterih primerih se vina celo točijo v črne kozarce, predvsem pa gre za to, da degustator ni zaveden z napisi na etiketi. Če pozna določena dejstva vinskega vzorca, kot so regija, cena, ugled, vinska hiša, klasifikacija, potem je jasno, da bo dal nerealne odgovore. Znanstvena raziskovanja so prinesla dognanja o moči sugestije v percepciji in, povzeto po Wikipediji, zelo nazorno je prav to francoski znanstvenik Frederic Brochet dokazal, ko je enako vino ponudil iz dveh različnih steklenic z dvema različnima etiketama. Na eni je bilo zapisano, da gre za poceni namizno vino, na drugi pa, da gre za vrhunsko grand cru vino. Prvo so degustatorji ocenili kot lahko, kratko in z napakami, drugo pa kot kompleksno, dolgo in harmonično. Žalostno, a resnično.
Blink je predvsem dobrovoljno hecanje
Slepa degustacija je siceršnje pravilo na večini vinskih ocenjevanj, je pa lahko tudi zelo dobro razvedrilo in preverjanje splošnega znanja za družbo vinskih ljubiteljev. Ni cilj, da prav vsak za mizo ugotovi, za katero vino gre, kdo je bil vinar in kateri je letnik, to je utopično razmišljanje, saj so le redki največji svetovni poznavalci zmožni ugotovitve vsega tega, pa še njim se verjetno večkrat zalomi kot ne. Večina njih na slepi degustaciji oziroma bolje provokaciji dostikrat odpove, saj sta tudi ocenjevanje in razkrivanje možni le, ko imamo v kozarcu tipične predstavnike sorte in stila vina. Blink je predvsem dobrovoljno hecanje in lastno preverjanje vinskega znanja. Sam sem s pomočjo sodelavke Dijane to počel v naši gostilni, ko sva imela mrtve ure. Dijana mi je točila, sam sem pa ugibal. Tistikrat sem bil kar uspešen, saj je običajno točila vina, ki so bila na kozarec in ki sem jih seveda poznal, saj sem jih sam izbral za vinsko karto: bil je dober in zanimiv trening.
Popoln rezultat ni bistven
Blink zdaj dostikrat prakticiramo v družbi in gremo po korakih, saj naj bi degustatorji povedali sorto, regijo (po navadi najprej omejimo na slovensko ali tuje), letnik in vinarja. Moram priznati, da se dosti članov blink degustacije izkaže za prave poznavalce. Lahko se pojavijo izjemni odgovori, ko nekdo ugotovi skoraj vse, lahko pa tudi brcne v temo. Popoln rezultat ni bistven, bistveno je širjenje znanja in zmožnosti kar se da objektivnega ocenjevanja vinskega vzorca. Sam se z blinkom ne smem preveč hvaliti, lahko mi uspe ugotoviti prav vse, kot pred kratkim s steklenico velikega belega 2004 od Movie, ali pa zadnje brce v temo, ko sem tempranillio Emilia Mora iz Ribere del Duero zamenjal za bordojca.
Pri blinku gre za to, da znaš razbrati sortne značilnosti, četudi ne ugotoviš sorte, da že po barvi spoznaš modri pinot (najmanj intenzivno), da spoznaš strukturo syraha, da ne zamenjaš intenzivnih arom traminca z aromatično lahkotnostjo rebule, da veš, kateri letniki so bili vroči in to razbereš iz stopnje alkohola, ki te zapeče v ustih. Da živi barvni odtenki na robu kozarca predstavljajo mlajša vina in globlje barve starejša, da te intenziven, dolg in trajen okus takoj opozori, da gre za nekaj izjemnega. Blink je zabaven in je igra, kjer so zmagovalci vsi.
