Belo, rdeče in škrlatno za gosi, pa senca za Drečkovega strica

Krško polje, okrajek nekdanjega velikega Panonskega morja in današnje Panonske nižine, kamor pozimi snežinke nikoli ne padejo navpično na zemljo, saj jih severnik vedno nese postrani, ko se podi z oblaki vse od Ogrskega. Poleti pa neusmiljeno pripeka sonce na tanko plast orne zemlje, pomešane s peskom in mivko, je na vrhuncu rasti.

Nekoč dobrodošlo, danes zapostavljeno drevo

Nekoč se je globoko v ta svet zajedala reka Sava, tam nekje na sredini ravnine je naredila ovinek in zavila nazaj proti vzhodu. Do današnjih dni je kar nekajkrat spreminjala svojo pot in si iskala bližnjice, dokler se ni ustalila v toku in počasi pozabila na polje, ki je od takrat v poletjih še bolj ožarjeno. Na terasasto dvignjenem desnem bregu nekdanje struge so zrasle današnje vasi Drnovo, Brege, Mrtvice. V nekdanjem rečnem dnu in levem položnejšem bregu pa so bili včasih prislonjeni vinogradi s šmarnico, zdaj polja in travniki, ki si noge grejejo v debeli plasti mivke rečnega nanosa.

Ves desni breg nekdanje struge je porasel z grmičevjem, ki nosijo neprijetne bodice, kot so šipek, glog, črni trn, dren in robinija, ki ji tod rečejo akacija. Vmes pa še z grmi bezga, leske, dobrovite, rešeljike, čremse, češpelj, in da je svet še bolj neprehoden, se po tleh vlečejo dolgi poganjki robidovja. In seveda murve, ki jim topla tla vse od pomladi še kako prijajo.

Od kod je prišla sem, murva, se verjetno ne da več zanesljivo ugotoviti, mogoče z dvorišč v vasi, kjer so jo sadili in je bila priboljšek in hrana perjadi, ali v nasprotni smeri, z grmišč na dvorišča. Vsekakor je bila v ta prostor zanesena, najverjetneje z nekoč razmahnjeno vzgojo sviloprejk na Dolenjskem, ki so jih hranili z listi murve.

Sladke in sočne

Danes je z dvorišč skoraj povsem odstranjena, saj so padajoči zreli plodovi privabljali veliko mrčesa in predvsem starejšim ovirali hojo, ki je od obilice plodov na tleh postala prava drsalnica. Tudi perjad, kolikor je je še, se je morala umakniti v ograjene in odmaknjene dele dvorišč. Otroci pa se v poplavi novodobnih sladkih priboljškov niti ne ozrejo več za zrelim plodom.

Včasih pa smo jih komaj dočakali, sladke in sočne, svojevrstnega vonja. Sadja je bilo na vasi malo, predvsem tistega, ki bi bilo zrelo na jesen in poroznih peščenih tal, s pičlo odmerjeno količino vode, ne mara, kaj šele da bi obrodilo plod. Razen sliv, zgodnje vrste jabolk in tu in tam skritega drevesa češnje, ki pa so ga odrasli skrbno varovali pred dolgimi prsti vaške otročadi, drugega sadja ni bilo. Tudi nobena še tako na daleč dosegljiva zrela robida nam ni ušla spod prstov.

Je pa vsako leto, po mlačvi, čez širno polje skoz vasi, tam nekje z obrobja leskovških gričev pridrdral s konjičem in vozom, do vrha polnim sladkih hrušk, obloženih s senom, da se niso obtolkle, Drečkov stric. Otroci smo moledovali starše, da so hruške menjali za žito. Pehar žita za pehar in pol hrušk, pa še kakšno povrhu, saj je stric dobro vedel, kako smo jih željni.

Sadeži padajo prosto po tleh

Danes rastejo murve na Drnovem na lepem in urejenem prostoru stare vaške gmajne z vaškim igriščem, na koncu vasi v Grubljah, nasproti ostankov izkopanin skoraj pozabljenega in časovno odmaknjenega cvetočega rimskega mesta in pristanišča Neviodunum (Novo mesto), ob tedaj plovni Savi.

Kar veliko dreves se košati na tem prostoru, nekatera že zelo debela z veliko in košato krošnjo, tako da so že popolnoma izpolnila odrejen prostor. Drevesa pripadajo vrsti bela murva (Morus alba) iz družine murvovke Moraceae. Listi so veliki, celi ali tudi dlanasto 2- do 3-krpi, z grobo nazobčanim robom, po zgornji strani gladki in bleščeči, zrelo soplodje pa je belo, rdeče ali tudi škrlatno, na pecljih, dolgih približno toliko kot soplodje. Les je trd, trden, žilav in zelo trajen, uporaben v gradbeništvu, mizarstvu, sodarstvu in za izdelavo furnirja. Uspeva v zmernih in toplih predelih severne poloble.

Žal sadeži niso nikomur več v korist in žalostno propadajo na tleh. Kje je čas, ko se je po gmajni sprehajala velika jata vaških gosi in smo se ji morali otroci pravočasno ogniti, da nismo izzvali jeznih kljunov vodnic, ki so že na daleč opozarjale z iztegnjenimi vratovi in glasnim sikanjem. Ko so se nazobale sladkih murv in prigovarjajoče odpeljale jato v odmaknjen prostor k počitku, smo bili na vrsti mi.

Morda pa se le najde kdo, ki bo temu preprostemu sadnemu drevesu povrnil vsaj del tistega, kar je od davnine ponudilo vsakomur, ki ga je srečal, senco, zavetje in sladek sad.