V bikinkah so ženske prvič pokazale popek

Bikinke so ženske nosile že tisočletja pred našim štetjem. Dolgo so veljale za oblačila razuzdank ali spodnje perilo, sredi minulega stoletja pa so po zaslugi Hollywooda postale najbolj priljubljena oprava za vroča poletja.

Poletja so zaradi njih še bolj vroča. Pri moških razvnemajo strasti, pri ženskah vzbujajo zavist. Bikinke. Tako priljubljene in moderne, a vseeno je njihova zgodovina dolga: začela se je že stoletja, tisočletja pred prelomnim julijem 1947, ko je švedski inženir Louis Réard predstavil drzno poletno opravo in sprožil pravo revolucijo. Poimenoval jo je po tihooceanskem otočku Bikini, kjer so po drugi svetovni vojni izvajali jedrske poskuse – prepričan je bil namreč, da bodo takšne kopalke sprožile eksplozijo nuklearnih razsežnosti. Upravičeno. Francozinje so novost takoj pograbile, v drugih državah pa so kopalke obsodili in jih celo prepovedali, vse dokler jim niso slave prinesle hollywoodske lepotice.

A bikini nikakor ni izum 20. stoletja. Antropologi razkrivajo, da so ga nosile celo ženske pred našim štetjem: najstarejši dokaz, poslikava v ostankih naselbine v južni Anatoliji, sega v leto 5600 pr. n. št. Skromne dvodelne oprave so bile priljubljene tudi med športnicami v antični Grčiji. V Dioklecijanovem obdobju so se pojavile na Siciliji, a so jih, kot kažejo najdbe, že pripisovali prostitutkam in plesalkam. Številna odkritja v Pompejih prikazujejo boginjo Venero prav v bikinkah, v literaturi so te omenjali veliki Ovid, Vergil in Horacij. V srednjem veku so se uveljavile kot spodnje perilo in skorajda utonile v pozabo.

Razvoj sodobnega bikinija so pogosto ovirali prepričanja o kontroverznosti in kritike cerkve, z oznakami o nespodobnosti pa so se spopadale tudi enodelne kopalke.

Avstralska plavalka Annette Kellerman se je 1907. v Bostonu znašla kar v primežu policistov, ko se je sprehodila po plaži v provokativni enodelni opravi – tisti, ki je tri leta pozneje postala nadvse priljubljena ženska plavalna uniforma. In še tri leta pozneje so se vrnile dolga stoletja obsojani dvodelni modeli, ki so najprej pospremili dekleta na olimpijske igre, nato pa so se pojavile v nemih filmih. V 30. letih 20. stoletja so se še zmanjšale in Hollywood je pogumno spodbujal nove modne smernice: uveljavili so se tudi bolj oprijemljivi materiali, kot je najlon, brhke postave pa so bile še bolj poudarjene in razgaljene. Rita Hayworth, Lana Turner, Ava Gardner in Esther Williams so veliko pripomogle k popularizaciji takratnih bikink, modna hiša Dior pa je poskrbela za pravo ekstravaganco in jih okrasila z dragimi kamni ter jih opremila še z modnimi dodatki, nakitom, klobuki, rutami in sončnimi očali.

Prišlo je leto 1946. Pariški oblikovalec Jacques Heim je predstavil dotlej najdrznejše dvodelne kopalke, t. i. atomke, ki pa so še vedno zakrivale popek. Leto pozneje ga je prekosil Réard, inženir, ki je vodil materin pariški butik s spodnjim perilom: zmanjšal je hlačke, tako da so te skrile le najnujnejše, sprožil val ogorčenja in skorajda končal modno kariero, a vendarle lansiral razvpite bikinke.

Komaj je sicer našel fotomodel, ki je bil pripravljen pozirati v tako izzivalnem oblačilu: privolila je le Micheline Bernardini, gola plesalka, ki je na predstavitvi sicer požela veliko občudovanja, a to še dolgo ni prestopilo francoskih meja. Réard se je v tujini spopadal s številnimi očitki in kritikami, posli so mu šli vse slabše. Francozinje so sicer modno novost takoj zagrabile, a drugod po Evropi in čez lužo so bikinke povsem popljuvali.

Leta 1951 je Eric Morley priredil prvo tekmovanje za miss sveta: zmagovalko, Švedinjo Kiki Håkansson, so kronali v bikinkah, kar je povzročilo pravi vihar v številnih državah, katoliške so zagrozile, da ne bodo več sodelovale na lepotnem tekmovanju, prireditev je javno obsodil celo sam papež. Morley je pod velikim pritiskom popustil, spisal nova pravila in od takrat so misice med slovesno razglasitvijo napravljene v večerne obleke. Bikini je tako ostal oprava za drzna dekleta, Brigitte Bardot pa se je v 50. tudi po njihovi zaslugi v St. Tropezu okitila z nazivom seks ikona. Canski filmski festival je postal prava modna revija zvezdnic v bikinkah, Marilyn Monroe, Bardoteva, Sophia Loren, Jane Russell, Gina Lollobrigida, Raquel Welch in Anita Ekberg so z izzivalno podobo dale svoji karieri velik zagon, a bikini je bil marsikje po Evropi, med drugim v Španiji, Italiji in na Portugalskem, pa v nekaterih ameriških zveznih državah, za navadne smrtnice še vedno prepovedan.

Družba je postala do njega prizanesljivejša šele v 60. letih, k čemur je vsekakor pripomogla Ursula Andress, ki je s prizorom v belem bikiniju v Bondovem Dr. No poskrbela še za eno ikonično podobo; mimogrede, legendarne kopalke so leta 2001 prodali na dražbi kar za 61.500 dolarjev! Leta 1962 so se opogumili pri Playboyu in jih pokazali na naslovnici, dve leti pozneje je zgledu sledila še poletna izdaja revije Sports Illustrated, konservativnim prepričanjem pa je najbolj dala vetra zvezdnica Bollywooda Šarmila Tagore 1967., ko je kot prva Indijka šokirala vzhodni svet in v bikiniju nastopila v filmu Večer v Parizu in še nekaterih.

Poti nazaj ni bilo več; tudi v 80., ko so na modno prizorišče znova prodrle enodelne kopalke in ko se je zaprl Réardov razvpit butik, so bikinke še vedno kraljevale na plažah. Za svoje so si jih vzele številne organizacije, od Pete, za katero je najodmevneje pozirala prsata Pamela Anderson, pa do društev za boj proti kožnemu raku. In čeprav ga danes nosijo domala vse navadne smrtnice, so nekateri modeli vendarle ostali le v zvezdniški domeni: najdražji bikini, ki ga je 2006. izdelala Susan Rosen, se namreč ponaša s 150-karatnimi diamanti in je vreden kar 25 milijonov evrov.