Draga Zvezdana,
sem odgovoren oče 15-letne hčerke. Z ženo sva poročena 17 let, je zelo pridna, redoljubna ženska, v dobri službi, bolj tihe sorte je, ne prepirava se. Sva pa precej odtujena, jaz jo varam in ona to ve. Ne reče pa nič. Čutim, da bi me kdaj pa kdaj utopila v žlici vode, jaz pa se delam, kot da ni nič. V resnici je ne ljubim, če sem iskren, in jo prav odrivam od sebe. Ampak otroci nič ne čutijo. Dobro skrivava. Imava še sina, ki je star 10 let. Nekega dne se bova verjetno ločila ali pobila. Problem pa je hčerka, ki se ji meša od pubertete. Samo kriči, loputa z vrati, v šoli je popustila, uhaja od doma in mislim, da pije, kadi in jemlje drogo. Sploh je ne moremo ukrotiti, poslali smo jo k psihiatru, pa je še slabše. Nič ji ne manjka. Prej je bila zlata punčka. Moja ljubica, če se lahko pošalim. Zdaj pa rjove, se sploh ne pogovarja. Kaj naj naredim? Kako ji lahko pomagamo?
Ernest
Dragi moj odgovorni oče!
Presenečena sem, da si se obrnil name, pravzaprav sem vesela, ker vidim, da se nekaj le premika. Na področju odnosov počasi širimo obzorja in tudi moški postajate aktivni. Tvoja iskrenost je prava osvežitev in verjetno pričakuješ iskren odgovor. Ključ je v odnosu, ki ga imata z ženo. Zakaj se greš ta odnos, ne vem. Zaradi varnosti, praktičnosti? Zaradi otrok. Koliko škode sta že naredila sebi, drug drugemu, najbolj pa svojima otrokoma, je težko izmeriti, na to vaju zdaj opozarja hčerka. Kmalu bo na vrsti sin. Na začetku, preden sta začela ponavljati vzorce iz svojih primarnih družin ali njihove filozofsko osvežene koncepte, bi morala vzeti v roke tudi sebe in vajin odnos. Kdaj je nehalo biti lepo? Kdaj sta se nehala ljubiti in sta se izgubila na tej vajini poti (oh, ponavljam tekst iz svoje najnovejše predstave, ha ha, torej v tej zgodbi nista sama, če se to sprašujem v gledališču)? Če misliš, da otroci nič ne čutijo, se zelo motiš. Ostaniva pri vajinem odnosu. Ženo celo pohvališ, varaš jo in se delaš, da ne čutiš njene žalosti. Namesto da bi se ukvarjal z ženo, si za svojo malo ljubico naredil hčerko. Na neki način si ji vzel vzel mamo, s katero mora tekmovati za tvojo pozornost, vzel si ji odgovorne starše, saj živiš z njeno mamo, ki je sploh ne ljubiš in družino samo igrate. Nisi dal priložnosti sebi, da bi odrasel v odgovornega moža, kvalitetnega očeta. S tem si naredil v verigi družine še en železni kavelj, ki je potegnil za sabo ženo, hčerko in bo verjetno še sina. Seveda nosi svojo polovico odgovornosti v tej zmedi tudi žena. Verjetno tudi ona s svojo zgodbo, jezo in nevrednostjo. Zakaj si to naredil? Odgovori tičijo v tvojem otroštvu. Na daleč lahko samo rečem, da se verjetno bojiš prave intimnosti. Ta strah je povezan z nevrednostjo, in kolikor poznam takšne ljudi, se le redko tega zavejo. Če se zgodi kaj hudega, mogoče. Če se rezultati njihovih površnih, lažnivih življenj pokažejo na otrocih, jih peljejo k psihiatru in po navadi valijo krivdo na partnerja. Tvoji otroci so tvoje ogledalo. Vedno. In ženino. Torej bi bilo najbolje, da greš k strokovnjaku, da se lotita tvojih 'vzorcev'. Dvomim sicer, da boš to storil. Polna usta so nas ljubezni do otrok, ko pa se je zaradi njih treba lotiti sebe, raje dvignemo roke, raje jih zapustimo (osamljene, napolnjene z našim strupom), raje z njimi ne govorimo. Če se imaš res rad, če se znaš imeti rad, si takoj po mojem odgovoru poišči pomoč. To si zapomni, dragi moj, in vedi, da tudi če boš še tako pometal pod preprogo, bo prišel dan, ko ne boš mogel reči, da nisi vedel. Ker zdaj bereš moj odgovor.
Če bi rad pomagal hčerki, potem pojdi k terapevtu tudi ti. In povabi ženo. Pojdita skupaj, mogoče bo vama celo uspelo ostati skupaj! Pojma nimaš, kako veliko delo boš naredil. Zdraviti boš začel vso družino. To zmorejo redki. To ne pomeni, da si nor. V ranem otroštvu nas naučijo, kako je imeti rad, kaj je varno, kaj nam sproža ugodje, kje boli, kje nas je strah, in to nosimo nezavedno kot vzorec s sabo vse življenje. Najdemo si partnerje, ki so tudi ranjeni, z njimi zaplešemo ples vsega tistega, kar poznamo. To, kar poznamo, je varno. Človek potrebuje varnost, je družabno, socialno bitje, ne more živeti sam. Izoliran. Nekateri lahko, ampak to dosežejo z veliko dela na sebi. Čeprav smo vedno v odnosu, s svetom, naravo, drevesom, kozarcem, stolom, veverico, rožo. Vidim, da ti nekega osnovnega poguma ne manjka, očitno ti odnosi z otroki pomenijo dovolj, da kaj spremeniš. Navsezadnje, ali samemu sebi privoščiš, da se vlačiš okoli z ljubicami, da se tvoja hčerka spremeni v odvisnico, samo da boš v ledeno mrzlem domu imel lepo pospravljene gate? Lepo te prosim? Reci NE! Bistvo odgovornosti vsakega izmed nas je, da spremenimo, kar zastruplja nas in našo okolico. Naj bo, če si jo izbral, tvoja družina res prioriteta. Hči rjove in tuli in kliče na pomoč. Njenega življenja ne moreš več na silo popravljati in urejevati. Lahko pa to narediš s svojim življenjem. Ko bo v tebi videla to moč, se bo oglasila tudi njena ljubezen. Povej družini, da ti je žal, opraviči se in jih povabi, da gredo skupaj s tabo na novo pot. Držim pesti do neba!
Dragi moj odgovorni oče!
Presenečena sem, da si se obrnil name, pravzaprav sem vesela, ker vidim, da se nekaj le premika. Na področju odnosov počasi širimo obzorja in tudi moški postajate aktivni. Tvoja iskrenost je prava osvežitev in verjetno pričakuješ iskren odgovor. Ključ je v odnosu, ki ga imata z ženo. Zakaj se greš ta odnos, ne vem. Zaradi varnosti, praktičnosti? Zaradi otrok. Koliko škode sta že naredila sebi, drug drugemu, najbolj pa svojima otrokoma, je težko izmeriti, na to vaju zdaj opozarja hčerka. Kmalu bo na vrsti sin. Na začetku, preden sta začela ponavljati vzorce iz svojih primarnih družin ali njihove filozofsko osvežene koncepte, bi morala vzeti v roke tudi sebe in vajin odnos. Kdaj je nehalo biti lepo? Kdaj sta se nehala ljubiti in sta se izgubila na tej vajini poti (oh, ponavljam tekst iz svoje najnovejše predstave, ha ha, torej v tej zgodbi nista sama, če se to sprašujem v gledališču)? Če misliš, da otroci nič ne čutijo, se zelo motiš. Ostaniva pri vajinem odnosu. Ženo celo pohvališ, varaš jo in se delaš, da ne čutiš njene žalosti. Namesto da bi se ukvarjal z ženo, si za svojo malo ljubico naredil hčerko. Na neki način si ji vzel vzel mamo, s katero mora tekmovati za tvojo pozornost, vzel si ji odgovorne starše, saj živiš z njeno mamo, ki je sploh ne ljubiš in družino samo igrate. Nisi dal priložnosti sebi, da bi odrasel v odgovornega moža, kvalitetnega očeta. S tem si naredil v verigi družine še en železni kavelj, ki je potegnil za sabo ženo, hčerko in bo verjetno še sina. Seveda nosi svojo polovico odgovornosti v tej zmedi tudi žena. Verjetno tudi ona s svojo zgodbo, jezo in nevrednostjo. Zakaj si to naredil? Odgovori tičijo v tvojem otroštvu. Na daleč lahko samo rečem, da se verjetno bojiš prave intimnosti. Ta strah je povezan z nevrednostjo, in kolikor poznam takšne ljudi, se le redko tega zavejo. Če se zgodi kaj hudega, mogoče. Če se rezultati njihovih površnih, lažnivih življenj pokažejo na otrocih, jih peljejo k psihiatru in po navadi valijo krivdo na partnerja. Tvoji otroci so tvoje ogledalo. Vedno. In ženino. Torej bi bilo najbolje, da greš k strokovnjaku, da se lotita tvojih 'vzorcev'. Dvomim sicer, da boš to storil. Polna usta so nas ljubezni do otrok, ko pa se je zaradi njih treba lotiti sebe, raje dvignemo roke, raje jih zapustimo (osamljene, napolnjene z našim strupom), raje z njimi ne govorimo. Če se imaš res rad, če se znaš imeti rad, si takoj po mojem odgovoru poišči pomoč. To si zapomni, dragi moj, in vedi, da tudi če boš še tako pometal pod preprogo, bo prišel dan, ko ne boš mogel reči, da nisi vedel. Ker zdaj bereš moj odgovor.
Če bi rad pomagal hčerki, potem pojdi k terapevtu tudi ti. In povabi ženo. Pojdita skupaj, mogoče bo vama celo uspelo ostati skupaj! Pojma nimaš, kako veliko delo boš naredil. Zdraviti boš začel vso družino. To zmorejo redki. To ne pomeni, da si nor. V ranem otroštvu nas naučijo, kako je imeti rad, kaj je varno, kaj nam sproža ugodje, kje boli, kje nas je strah, in to nosimo nezavedno kot vzorec s sabo vse življenje. Najdemo si partnerje, ki so tudi ranjeni, z njimi zaplešemo ples vsega tistega, kar poznamo. To, kar poznamo, je varno. Človek potrebuje varnost, je družabno, socialno bitje, ne more živeti sam. Izoliran. Nekateri lahko, ampak to dosežejo z veliko dela na sebi. Čeprav smo vedno v odnosu, s svetom, naravo, drevesom, kozarcem, stolom, veverico, rožo. Vidim, da ti nekega osnovnega poguma ne manjka, očitno ti odnosi z otroki pomenijo dovolj, da kaj spremeniš. Navsezadnje, ali samemu sebi privoščiš, da se vlačiš okoli z ljubicami, da se tvoja hčerka spremeni v odvisnico, samo da boš v ledeno mrzlem domu imel lepo pospravljene gate? Lepo te prosim? Reci NE! Bistvo odgovornosti vsakega izmed nas je, da spremenimo, kar zastruplja nas in našo okolico. Naj bo, če si jo izbral, tvoja družina res prioriteta. Hči rjove in tuli in kliče na pomoč. Njenega življenja ne moreš več na silo popravljati in urejevati. Lahko pa to narediš s svojim življenjem. Ko bo v tebi videla to moč, se bo oglasila tudi njena ljubezen. Povej družini, da ti je žal, opraviči se in jih povabi, da gredo skupaj s tabo na novo pot. Držim pesti do neba!
»Preberite več v Suzy, novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite brezplačno številko 080 11 99.«
