V NARAVO

Vrtovi Slovenije

Objavljeno 22. april 2017 16.00 | Posodobljeno 22. april 2017 16.00 | Piše: Primož Hieng

Med največjimi in najbolj obiskanimi je Arboretum Volčji Potok, a ta še zdaleč ni edini, ki ga je vredno obiskati.

Arboretum Volčji Potok iz zraka. Foto: Primož Hieng

V Evropski zvezi naravnih in narodnih parkov pravijo, da je Slovenija ena izmed držav z najvišjo stopnjo ohranjenosti narave na stari celini. K temu po svoje prispevajo številni urejeni botanični vrtovi in parki, ki jih je pri nas izjemno veliko. Med največjimi in najbolj obiskanimi je Arboretum Volčji Potok, ki ob koncu aprila in v začetku maja ponuja pisano paleto raznobarvnih tulipanov in vsega drugega cvetja.

Arboretum je spomenik oblikovane narave. V Volčjem Potoku na Volčjem hribu (523 m) je svoje dni stal grad, ki naj bi ga zgradili pred letom 1220. Že leta 1689 ga omenja Janez Vajkard Valvasor, a je bil v njegovem času že v ruševinah. V 17. stoletju so pod hribom postavili lep dvonadstropni dvorec. Njegovi lastniki so se menjavali, dokler ga ni leta 1882 kupil ljubljanski veletrgovec Ferdinand Souvan. Leta 1885 ga je preuredil in okoli graščine zasadil park. Souvanov sin Leon je park razširil in poskrbel za številne nasade v njem.

Leon Souvan se je zapisal v zgodovino Volčjega Potoka kot veliki arhitekt še do danes ohranjenih in zaščitenih arboretskih nasadov. Obzidje prvotnega parka je podrl in park dopolnil z nasadi domačega in eksotičnega drevja. Do leta 1949 je sam vzdrževal park, po njegovi smrti v tem letu pa je posestvo Volčji Potok prevzelo podjetje Gradis. Na območju parka je nastal današnji arboretum. Sčasoma je prerasel v vodilno hortikulturno ustanovo v Sloveniji. Obsega 85 hektarjev površin, premore pa 4500 sistematskih enot – rastlin z vseh koncev sveta. Letošnja razstava tulipanov se je začela že 15. aprila, obiskovalci pa bodo poljane pisanih cvetic lahko občudovali še vse do 7. maja. Med 27. aprilom in 2. majem bosta razstavo cvetja dopolnila vrtnarski sejem in sejem domače obrti. Vrtnarski bo tokrat na novi lokaciji – med novim vstopnim objektom in vrtnim centrom arboretuma.

Pravijo, da je Mozirski gaj v Mozirju otrok Arboretuma Volčji Potok. Slovenski vrtnarji in domačini so ga uredili v osemdesetih letih 20. stoletja. Nastal je iz zaraščene trške gmajne, v kateri so bila divja odlagališča smeti. Tako so oskrunjeno naravo spremenili v cvetlični park. Leži na desnem bregu reke Savinje, razprostira se na sedmih hektarjih površine, odprt pa je od sredine aprila do konca septembra. V tem času se vrstijo razstave cvetja, urejeni so tudi tematski vrtovi. Danes je Mozirski gaj nadvse zanimiv park, ki pa ne ponuja samo lepih pogledov na urejene gredice in zasaditve. Na sprehodu po skrbno urejenih poteh so na ogled številne etnografske stavbe, med njimi kašča iz leta 1731, preužitkarska hiša iz leta 1803, kozolec, mlin, čebelnjak in kovačija, posebnost pa je zagotovo razgledni stolp, ki ponuja enkraten pogled na lepote parka. Od 27. aprila bo 2. maja bo razstava tulipanov.

Botanični vrt v Ljubljani

Botanični vrt v Ljubljani na današnjem kraju ob Ižanski cesti deluje že vse od leta 1810. V času Ilirskih provinc je bil ustanovljen kot Vrt domovinske flore visokih šol. Zasnoval ga je Franc Hladnik (1773–1844), ki je bil njegov prvi ravnatelj ter hkrati še predavatelj za naravoslovje in botaniko na omenjeni šoli. V njem je najprej zasadil rastline, ki jih je že prej gojil na licejskem vrtu. Hladniku in njegovemu poznanstvu z avstrijskimi botaniki gre zahvala, da se je po obnovi avstrijske oblasti vrt ohranil. Po letu 1822 so ga povečali za približno 16 arov in ogradili. Z ustanovitvijo ljubljanske univerze (1919) je vrt že leta 1920 prišel pod njeno okrilje, kjer deluje še danes kot oddelek za biologijo biotehniške fakultete. V evropskem merilu spada med srednje stare vrtove.

Ko smo Slovenci pred mnogo leti množično romali v Trst, smo se seveda v glavnem vozili mimo Sežane. Zelo malo ljudi je vedelo, da je v tem mestu zelo lep botanični park, vreden ogleda. Njegovo rojstvo sega v leto 1848, ko je družina Scaramanga iz Trsta od domačinov odkupila posest in na njej zgradila vilo Mirasasso (v slovenščini: občudovalec kamna). Z leti so zemljo še dokupovali in tako je park, ki so ga zasadili okrog vile, rasel in se širil, saj so ga nenehno zasajevali z različnimi sadikami in semeni, ki so jih prinašali mornarji in takratni lastnik parka Giovanni Scaramanga di Hiccolo Cavaliere. Leta 1890 so dogradili rastlinjak, ki je nekakšna miniatura schönbrunskega rastlinjaka pri Dunaju.

Družina Scaramanga je parku gospodarila vse do nacionalizacije leta 1948. Leta 1949 je železniška proga Sežana–Nova Gorica park razdelila in ga zmanjšala za tretjino. Danes ga upravlja Komunalno-stanovanjsko podjetje Sežana, je pa to, kot pravijo, kotiček, kjer se nam predstavljajo rastline sveta in delček Krasa. V sežanskem botaničnem parku je več sto vrst eksotičnih lončnic in skoraj dvesto lesnatih vrst.

Omeniti velja še botanični vrt na Brdu in Zoisov park v Javorniškem Rovtu. Eden od prvih botanikov na tedanjem Kranjskem Karel Zois se je rodil v drugem zakonu očeta Michelangela Zoisa. Karel je bil rojen leta 1756, umrl pa leta 1799, ko mu je bilo 43 let. V Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alpah ter v Karavankah je nabiral do tedaj neznane rastline, prinašali pa so mu jih tudi drugi. V glavnem je živel na gradu Brdo pri Kranju, kjer je leta 1781 ustanovil prvi botanični vrt na ozemlju Slovenije.

Karla Zoisa imenujemo tudi glasnik cvetne lepote naših Alp. Njegovo delo je neprecenljivo. Ugledni celovški botanik in prijatelj Franz Xaver Wulfen je po njem poimenoval dve cvetici. To sta rumenocvetna zoisova vijolica (Viola zoysii), najlepši otrok naših gora, in modra zoisova zvončica (Campanula zoysii), prava hči slovenskih planin.

Botanik Karel Zois je parkovni nasad z eksotičnimi in domačimi drevesi ter številne poti uredil tudi v Javorniškem Rovtu pri Jesenicah. Tako je nastal botanični vrt, ki je s posebnimi doživetji življenja v naravi le nekaj minut oddaljen od mestnega vrveža.

S 1. majem bodo znova odprli Alpski botanični vrt Juliana na pobočju Kukle v Trenti, ki je blizu zaselka Pri Cerkvi ob cesti, ki povezuje Kranjsko Goro in Bovec. Juliana, ki je na nadmorski višini 800 m, je najstarejši alpski botanični vrt v naravnem okolju na slovenskem ozemlju. Leta 1926 ga je ustanovil tržaški posestnik Albert Bois de Chesne (1871–1953). V vrtu, ki meri nekaj več kot 2500 kvadratnih metrov, uspeva približno 600 vrst rastlin. Večina je alpskih, zaradi nizke nadmorske višine pa je precej kraških in submediteranskih. Vrt Juliana bo odprt do 30. septembra vsak dan od 8.30 do 18.30.
 





Deli s prijatelji