V skalnatem ovalu blagodejne energije

Rakov Škocjan je ena naših najdlje zavarovanih naravnih znamenitosti, že od 1949. Sredi neokrnjene narave, v bližini nekdanje vojašnice kraljeve finančne straže s konca 30. let prejšnjega stoletja, ki je bila točno tam, kjer je danes hotel, je nekoč stal kamniti oval iz devetih skal. Nihče ne ve, čemu je služil. Zdi se, da nam končno uspeva razkrivati nekatere pomembne skrivnosti še skrivnostnejšega ovala.

Spomnimo: Dimitrij Kebe, ljubiteljski arheolog in zgodovinar, je v muzeju Jezerski hram opazil nenavadno črno-belo fotografijo, ki jo je v Rakovem Škocjanu v 50. letih prejšnjega stoletja posnel naravoslovec prof. dr. Pavel Kunaver (1889–1988). Na posnetku je kamniti oval, torej skale, sedem obodnih in dve v sredini, na katerih stojijo ljudje.

Ko so pred pol stoletja, točneje 1961. in 1962., gradili hotel, so ob urejanju okolice skalnati oval uničili. Spomin nanj je začel zamirati in je skoraj povsem zamrl. Leta 1971 je članek o njem v reviji Proteus objavil le Pavel Kunaver, ko je med drugim želel ugotoviti njegov pravi pomen.

Prof. Kunaver je Rakov Škocjan velikokrat obiskal in v Proteusu zapisal: »Ob robu gozda in kolovoza – cesto so zgradili šele pozneje – je bil v senci smrek nenavaden kraj. V obliki elipse z veliko osjo okoli deset metrov je bilo postavljenih sedem skal, v sredini pa dve. Na teh skalah smo posedali in premišljeval sem o njihovi zgodovini. Za novo neokusno gostišče, ki bi ga lahko postavili ob meji naravnega parka, ne pa v sredini, je bilo treba širiti cesto. Tako sem nekega dne z grozo našel vseh devet skal zdrobljenih in posutih po cesti …«

O kamnitem ovalu pripoveduje tudi 82-letni Anton Udovič iz Grahovega, ki je bil konec 50. let prejšnjega stoletja revirni gozdar v Rakovem Škocjanu. »Še dobro se spominjam tega sončevega templja, kot nekateri pravijo nekdanjim devetim skalam,« pove. »Kot otroci smo na njih velikokrat sedeli. Moja mama Polona je dostikrat rekla, 'da nekaj pa je pri teh skalah', ampak ni vedela, kaj. Ljudje si v svoji preproščini niso znali razložiti, kaj pomeni tisto nekaj.«

Po vseh ugibanjih so iz Rakovega Škocjana prispele vzpodbudne novice, zato smo se takoj napotili v ta zeleni notranjski raj. Na prostoru, kjer je nekoč stal kamniti oval, smo se srečali s cerkniško bioterapevtko Magdaleno Mekina. Pravi, da je Mitja Fajdiga iz Turističnega društva Rakek več ljudi povabil tja, kjer je stal kamniti oval, in to tiste, ki bi lahko kaj občutili. »Dobili smo se neko lansko decembrsko nedeljo in vsak se je postavil v svoj krog,« pripoveduje Magdalena. »Sama sem s svojim višjim čutnim zaznavanjem določila kroge, kjer so vrelci energij. Med drugim se ukvarjam tudi z masažami in ljudje so po obisku pri meni izjavljali, da se počutijo veliko bolje, da imajo več energije, da so bolje razpoloženi. Pred tridesetimi leti se je začelo moje raziskovalno delo. Učila sem se bioenergije po Annie Brannen, spoznavala sem vzhodnjaško filozofijo, kitajsko in indijsko. Vse to znanje me je pripeljalo do tega, da se človek lahko odpre energijam.«

Z Magdaleno Mekina stojiva vsak na svoji točki – natanko tam, kjer je bil skalnati oval. Sprašujem jo o tem, ali je imel po njenem mnenju neki posebni pomen. »V tisti prvi fazi, ko je bilo tu v Rakovem Škocjanu polno ljudi, je bilo veliko različnih vibracij, tako da se nisem poglobila v to,« razloži. »Naslednjič, ko sem prišla do kraja, kjer je bil kamniti oval, sem začela prepoznavati vrelce energij in jih določati glede na vibracijo območja.«

Gospa Magdalena pove, da je odkrila dvanajst vrelcev in po njenem mnenju ima vsak svojo barvo. Naj bi obiskovanje dvanajstih vrelcev pomagalo ljudem pri ohranjanju zdravja, pri zdravljenju nasploh? Je kamniti oval tako deloval že nekoč?

»Pri delu z energijami ni vse tako enostavno,« pove. »Lahko se postaviš in začutiš energijo, ki teče in zapolni avro tam, kjer je nastal primanjkljaj. Ta po določenem času hitro zbledi oziroma izgine, ker imaš – na primer – lahko blokade v telesu, ki požirajo to vitalno energijo. V čem bi bil torej smisel obiskovanja teh točk? Ko bi prišli sem v Rakov Škocjan, bi morali najprej narediti uvodno meditacijo, da bi se sprostili. Potem zaprosimo energije, naj vzpostavijo ravnovesje v naših blokadah. Imeti bi morali tudi znanje, kako se te blokade preoblikuje iz stoječega stanja v aktivno.«

Ljudje te zadeve včasih jemljejo preveč površinsko, razmišlja gostiteljica pri nekdanjem kamnitem ovalu. »Rečejo si: 'Prišel bom sem, nekaj časa stal na neki točki, in bom kot nov,'« poudarja. »To ni to. Če ničesar ne čutijo, to pomeni, da so njihovi kanali povsem neobčutljivi za te fine energije. Ko človek dovoli, da čuti, vibracije šele pridejo do izraza.«

Mnogi menijo, da bi bila škoda, če se to območje ne bi uredilo za javnost, torej za neke vrste terapije. Ali ljudje verjamejo v to, se morda posmehujejo, sprašujemo. »Ne bi rekla, da se posmehujejo,« odgovarja odločno. »Tisti, ki imajo izkušnje s tem, verjamejo, drugi so skeptični. Takole pravim: dovoli si, da čutiš. Nekaj pa je res: ko ljudem teče voda v grlo, so pripravljeni vse sprejeti in vse preizkusiti. Če bi deloval hotel, bi lahko pripravili celodnevne delavnice, da bi udeležence seznanili, kako energije delujejo, dejansko pa bi vse to lahko preverili v praksi v omenjenih dvanajstih vrelcih nasproti hotela v Rakovem Škocjanu.«

Osebna izkušnja Magdalene Mekina: »Ko sem preutrujena in izčrpana, grem v Rakov Škocjan, opravim 20-minutno meditacijo in z gotovostjo lahko rečem, da se mi energije obnovijo in lahko pohitim novim zmagam naproti. Tu je bil tudi radiestezist Franc Šturm iz Tolmina, ki je s svojim načinom merjenja potrdil obstoj vrelcev in dejal, da iz njih prihaja na dan blagodejna energija.«