V Brdih slikali ob pršutu in penini

Mehko zaobljeni griči Goriških brd bi morali sijati v toplih jesenskih barvah, ki oktobra pobarvajo skrbno urejena vinogradniška pobočja. A so sredi meseca na tamkajšnjo krajino pritiskali mrakobni oblaki in malce dušili lesket od jeseni poljubljene narave. S sivkasto deževno kopreno so pridušili jesensko paleto od rumenkastih in oranžnih prek rdečih, rjavkastih pa do zlatih odtenkov, ki se še vedno mešajo z zeleno. A tudi temu je pravljična pokrajina žlahtnih vin, romantičnih vasic in zgovornih Bricev božala čute. Navdihovala celo okrnelo srce, da bi začelo pesniti, ter slikanja neveščo roko, da bi dušo okolice prelila na platno. Če se na kupu zbere peščica umetnikov, ki so še dovzetnejši za čutne dražljaje okolja, se lahko začne čarovnija. V srednjeveški vasici Šmartno, kot orlovsko gnezdo dvignjeni nad gričevnato briško pokrajino, je med 14. in 17. oktobrom skupinica slikarjev ustvarjala likovno pravljico.

Zgodbo so začeli pripovedovati že letošnje poletje, ko so platna in delovni pribor potegnili na plan kar v dalmatinskem mestecu Šepurine in črpali navdih iz vonjav, barv in svetlobe tamkajšnjega otočka Prvić. Zdaj pa je likovna kolonija doživela še drugi del sredi naših Brd, do koder še priveje rahel duh Mediterana, a za občutljivo umetniško dušo vendar tako drugačen. »Seveda tu slikamo drugače. Že morska modrina se razlikuje od tukajšnje modre,« je razlagal slikar Jože Kotar, umetniški vodja kolonije. »Drugačni odtenki, atmosfera in značaj, drugačen melos in vinska kapljica drugačnega okusa.« A vendar kraja povezuje eno: oba sta v svoj objem privabila umetnike, ki želijo presekati delo v ateljejih. Raje vsrkavajo svetlobo in barve okolja, požirajo zunanje dražljaje okolice in jo doživljajsko, vsak s svojo poetiko, prenašajo na platno. Žal jim jo je zagodlo deževno vreme ter jih pregnalo v hišo, ki jim jo je dal na voljo Bric Darko Velikonja. Ta jih je, navdušen nad edinstvenim spojem umetnostnega ustvarjanja, druženja in tkanja tesnih prijateljstev, na Prviću povabil v svoje kraje, držal besedo ter ob pomoči in podpori briškega župan Franca Mužiča pomagal pri izvedbi sestrske šepurinske slikarske kolonije. Iz Adrie Art Prvić v Adria Art Šmartno.

Dnevna ustvarjalnost, nočno prijateljevanje

Za velikansko leseno mizo se je nad svojo umetnino sklanjal Borut Beus in zbrano, povsem osredotočeno ustvarjal tisočerost obrazov briške krajine. Amaterskemu očesu drugače, precej abstraktneje, je dražljaje okolja prevajal na platna Zlati Prah, ki je drsal z drznimi potezami čopiča in z močnimi barvami, včasih pa se je v njegovih rokah znašla še lopatka.

Ob enem izmed treh oken je stojalo razpostavil Šepurinec Zoran Franić, morebiti, da bi lovil spreminjajočo se svetlobo, ki je pronicala v začasni atelje, ter s skoraj filigransko natančnostjo uporabljal čopič. Ob steni pa je že slonelo nekaj dokončanih platen, tudi tisto, s katerega je kukala škarpena, pozdrav Franićevih domačih krajev. Zmotil ga je le njegov brat Goran - Njoke, ki je kot basist Oliverja Dragojevića hitel na koncert v Podčetrtek, a je za slovo napolnil sobico z milim dalmatinskim melosom. Svoje stojalo pa je tedaj, na zadnji delovni dan kolonije, tudi že pospravil pri nas živeči ruski umetnik Nikolaj Mašukov, ki mu je hladna jesen pokazala zobe in ga je po več vetrovnih dneh grobo popraskala v grlu.

Slikarji so ustvarjali čez dan. Občasno so odložili čopiče, da so si odrezali rezino ali dve pršuta, ki je dišal na koncu mize, in, seveda, naredili spoštljiv in užitkarski premor ob odprtju protokolarne penine njihovega druženja, penine spirito iz kleti Dolfo. Ko pa je svetloba začenjala jenjati in je Šmartno postopno ovijal mrak, so odvrgli slikarske halje, delovno ozračje pa je zamenjalo toplo druženje, na katerem so se jim ob sklepnem petkovem večeru pridružili še prijatelji iz Dalmacije. Ob pijači in jedači sproščujoče kramljanje, na trenutke morda tudi življenjsko modrovanje, po dolinicah pa je odzvanjal njihov smeh, ki se je prepletal s prepevanjem pozno v noč.

V Šmartnem zaradi jesenskih viroz malce okrnjena zasedba slikarjev, ki jo je skrbno nabral Kotar, je končala delo, a vendar njihovo prijateljsko likovno srečanje v dveh delih čaka še na sklepno dejanje. V ljubljanski galeriji Krka se bo 19. novembra namreč predstavilo vseh osem avtorjev, vsak s štirimi, morda petimi deli, likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn pa bo v spremljajočem katalogu in ob odprtju razstave strokovno opisala ustvarjalce in njihova dela.