NA ZDRAVJE

Šolskim obveznostim je kos le malo otrok

Objavljeno 12. september 2017 13.40 | Posodobljeno 12. september 2017 13.42 | Piše: Natalija Mljač

Težave v šoli ima večina otrok; tudi petice ne pomenijo nujno učenja brez težav.

Nekateri imajo nevrološke težave s koncentracijo, večina pa se zasanja, ker jih učna snov ne pritegne.

Nalogam, ki jih nalaga šolski sistem, so kos le redki šolarji, pravi Lea Čerin, univ. dipl. pedagoginja iz Ljubljane. »Najbolj pod pritiskom so otroci, ki se težje učijo in za doseganje standardov znanja potrebujejo strokovno pomoč (specialnega) pedagoga.« V svoji svetovalnici Rumena hiška opaža, da je izvor težav pogosto količina učne snovi, zato se učenci poslužujejo edinega znanega načina učenja – na pamet, piflanja, ali pa delajo klasične izpiske ali snov celo prepisujejo. Pri tem med odličnjaki in slabšimi učenci skorajda ni razlik, pravi. Prvi dobijo petice, ker imajo dober spomin, drugi zaradi težav s pomnjenjem slabše. Obojim pa je skupno, da se ne znajo učiti. »Ob vstopu v srednjo šolo, predvsem gimnazijo, zaradi tega doživijo padec ocen in samozavesti.«

Večina staršev prve težave z učenjem opazi ob koncu četrtega razreda.

Večina staršev prve težave opazi ob koncu četrtega razreda in začne jih skrbeti, kako se bodo njihovi otroci učili v višjih razredih. V prvi triadi zadostuje občasno ponavljanje, v četrtem razredu pa to ni dovolj, saj učna snov že zahteva konkretno učenje. »Velik problem predstavljajo abstraktni pojmi, še posebno, ker v šoli primanjkuje časa za razlago – učitelji morajo slediti učnim načrtom in namesto, da bi utrjevali in poglabljali razumevanje, je to prepuščeno otrokom in staršem doma.«


Zakaj?

Kaj torej ovira uspešno učenje? Zlasti pomanjkanje koncentracije, organizacije, motivacije, delovnih navad, nepoznavanje učnih tehnik, strategij, odgovarja sogovornica. »Otroci se čedalje težje osredotočajo na učitelja. Težko sprejemajo, da v šoli učenje pomeni poslušanje. Še težje je, če jih snov ne zanima oziroma niso osebno vpleteni. Znano je, da se najlaže učimo takrat, ko zaposlimo vse čute. Pouk pa še vedno poteka kot frontalno podajanje znanja, s čimer imajo največ težav učenci, ki jim je blizu kinestetični učni slog. Res je, da imajo nekateri nevrološke težave s koncentracijo, večina pa se zasanja, ker jih učna snov ne pritegne, s čimer pa tudi ni nič narobe, saj vsi predmeti ne morejo zanimati vseh učencev enako.« Lea Čerin je prepričana, da je koncentracija zelo povezana z motivacijo. »Žal učenci že od nekdaj niso notranje motivirani za učenje šolskih predmetov. Vso osnovno šolo jih večinoma spremlja zunanja motivacija - ocene, pehanje za dobrimi ocenami pa naredi več škode kot koristi.«

Otroci si tudi slabo razporedijo svoj čas, kar se največkrat pokaže pri učenju za določen test – ker ne znajo predvideti, koliko časa jim bo vzelo učenje in ponavljanje, jim snovi ne uspe dovolj utrditi. »Vedo, kdaj bodo pisali ali bili vprašani, ne vedo pa, kdaj se začeti učiti in kako razporediti snov, da bodo predelali vse. Od njih sicer lahko zahtevamo in si želimo sprotnega učenja, vendar kampanjskega učenja ne bomo izkoreninili.«

Začaran krog

Največja težava pri učenju je nepoznavanje učnih tehnik tako otrok kot staršev. Predvsem mame pogosto svetujejo, naj posnemajo njihov učni slog, ki pa največkrat ni primeren. Družina tako zapade v začaran krog pridig in neposlušnosti, namesto da bi otrok dobil pomoč.

 





Deli s prijatelji