Šla sem na pot, 
da bi prišla domov

Sedele smo neki dan pred dvema letoma v pisarni odgovorne urednice skupaj z igralko Zvezdano Mlakar, vse vznesene, ker smo čutile, da se dogaja nekaj velikega. In rodilo se je Onino sestrstvo. Letos smo že drugič na sanjski kmetiji nad Želimljami preživele dan, ki smo ga poimenovali kar – vizija raja. Nekaj dni pred »usodnim« žrebanjem štiridesetih žensk se je na uredništvo revije Ona vsulo pisem. Zgodbe, ki so jih opisovale ženske, da bi nam zaupale, zakaj so ravno one pravšnje, da bi si privoščile soboto brez siceršnjih obveznosti, so bile res pretresljive. Neka gospa je pisala: »Dan brez skrbi potrebujem zato, ker sem vedno bolj razočarana nad državo, v kateri živim. Več delam – manj imam. Ne molzem državne blagajne, nikoli nisem na bolniški, plačujem davke. Moj življenjski standard pa iz leta v leto pada. Ampak trmasta kozoroginja vztrajno pleza.«

Samo razdajam se

Po vseh prebranih pismih smo z Zvezdano dan imenovale Pot k sebi. Kajti če ne vemo, kdo smo in kam gremo, je vsaka pot »prava«. Neka druga gospa nam je zaupala, da so ji pred kratkim odstranili maternico, nato pa odkrili še maligen tumor. Spet naslednja je povedala, da bi ji lahko bilo ime tudi – Bi. Kajti ona veliko bi, a ne ve, kako. Čeprav so jo življenjski dogodki vendarle utrdili v prepričanju, da je vredna, je pred njo pot, na kateri bi si želela sestrske pomoči. Ni bilo malo pisem, v katerih so ženske povedale, da so preprosto žalostne. V letih partnerskega življenja so pozabile nase, kar so imele, so razdale. Možu, otrokom, komu drugemu, samo sebi ne. Potem pa napoči trenutek, ko se počutiš neznansko prazno. In takrat je dobro začeti znova. Energijo, ki si jo dajal, je treba začeti obračati vase.

Dan se je začel s soncem

Nekatere gospe so do kmetije Zvezdane Mlakar prišle peš, druge s štirikolesnikom, tretje s terencem. Vse v varnem zavetju šoferskih sposobnosti gospodov, ki so bili tisti dan dobrodušno v drugem planu, čeprav smo z vsako uro dneva nižale mejo, ki ločuje naš, ženski svet od onega moškega. Svet je premajhen, da bi delali razlike. Je pa ravno dovolj velik, da si podamo roko. Dopoldneve smo preživele v živahnih debatah, odlično jedle, popoldne pa se prepustile zlatim rokam maserjev in terapevtom, da iz nas preženejo strah pa dvom in negotovost.

Znanost vetra in vode

Pod veliko jablano smo poiskale zavetje sence in odprle vse čute za predavanje Milene Miklavčič, saj veste, avtorice presunljive knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače – resničnih pričevanj o spolnosti naših prednikov. Miklavčičeva je jasno razložila, da prav zaradi nezmožnosti soočenja s preteklostjo ter iskrenega pogovora o spolnosti ter njenem namenu še danes vlada vojna med žensko in moškim, igra moči, namesto da bi drug drugega podprla. Poudarila je tudi, da si lahko v težavah najbolje pomagaš sam, na prijateljico se ne gre zanašati. Še bi jo poslušale, a načrtovani program je moral teči. Mileno pa smo vse do večera obdržale zase, da nam je tu in tam zaupala še kakšno skrivnosti iz polpretekle zgodovine.

Nato nas je Tina Pipan popeljala v indijsko vejo astrologije, v skrivnostni djotiš. Odprli smo oči (in telesa) ob predavanju Helene De Nobrega, mojstrice starodavnega sistema BaZi, ki brezkompromisno razlaga, da feng šuj ne pomeni le tega, ali doma zapiraš wc-školjko ali ne – kot je v šaljivi predstavitvi dejala Zvezdana Mlakar. Stoječ ob hiši igralkine družine nas je Helena poučila, da prav to, kje poslopje stoji, ali so v bližini hribi ali nižina ter voda, vpliva tudi na odnose, kakovost razmerja med ženo in možem. Povzeto na kratko – v idealnem primeru morata biti pred glavnim vhodom ravnina ter voda, za hišo hrib, na njeni desni strani prav tako, na levi pa nižina. Seveda pa obstajajo tudi odmiki, odvisni od posameznega primera.

Mišice so zato, da jih uporabljamo

Ko smo si polizale še prste, še vedno polne dobrot izpod rok kuharskega čarodeja Roka Bučarja, se je dan s ploho prevesil v popoldan, ko smo nehale tuhtati in debatirati ter se po kmetiji porazgubile v užitkih negovanja lastnega telesa. Tomaž Kurtalj nam je z vibracijskimi vilicami vzbujal precej neobičajne, a sila prijetne občutke. Ko je derget vilic potoval po telesu, se je namreč vse telo zbudilo. Nataša Kos Križmanič, ki je začela svojo poklicno pot kot plesalka, je s poglobljenim znanjem refleksoterapije po metodi Lone Sorensen v paviljonu na travniku brisala skrbi s čel gospa.

Zagrebška zdravnica dr. Sanja Malbaša Gošović, ki je iznašla revolucionarno metodo elektrostimuliranja mišic teenlifting, je na Sestrstvo pripeljala celo delegacijo svojih pomočnic in pomočnikov. Povabljenke so lahko preizkušale elektrostimulacijo na različnih predelih obraza in telesa ter se čudile nad rezultati napetosti mišic, ki jih prinese že prva vadba. Silvija Štrukelj, vodja kozmetičnega salona Ajna, ki edini v Sloveniji izvaja metodo teenlifting, nam je zaupala, da so letošnje ženske med tretmaji vadile na najvišjih napetostih, kar res dokazuje, da so nepremagljive. Prave borke, ki jim niti drobno električno zbadanje ne pride do živega.

Zdravi lasje in negovan obraz

Strokovnjakinja za lase in lastnica inštituta Literam Klaudija Piskar je Onine sestrice poučila o zdravih laseh. Razblinila je mite o svilenih grivah, ki nam jih oglaševalci obljubljajo v oglasih, in ženskam povedala, da je pot do naravne lepote pravzaprav veliko bolj preprosta. Manj pogosto umivanje, nežen dotik in pestra prehrana. Najzahtevnejše primere pa iz žalostnih pramenov v življenje obudi posebna terapija literam. Nas pa je na Oninem sestrstvu letos razvajala tudi francoska organska kozmetika Melvita. Udeleženke so izvedele vse o izključno naravnih sestavinah, ki jih uporabljajo v svojih izdelkih, in se naučile o njihovih zdravilnih učinkih delovanja. Boragino olje recimo intenzivno obnavlja kožo in zato upočasnjuje njeno staranje, lilijino olje izboljšuje naravni sijaj in poenoti polt, medtem ko olje črne kumine deluje čistilno. Melvitine predstavnice so sestricam tudi izmerile vlažnost kože in tako določile, kateri izdelki bi jim najbolj ustrezali. Ponudile so še odlične nasvete, kako kreme, fluide in serume kombinirati s čistimi olji in cvetnimi vodicami za še boljši lepotni učinek. Vsaka pa je ob obisku prejela tudi Melvitino vrečko pozornosti, v kateri so našle prikupno kozmetično torbico, polno daril, arganovo olje, cvetno vodico damaščanske vrtnice in intenzivno vodico cvet pomarančevca.

Amina Mehanović, specialistka terapije EMDR, nam je pomagala odkriti vzorce, ki nam ne koristijo. Lojze Škrjanc je temeljito preučeval naša stopala, ki menda govorijo vse jezike tega sveta, in nam povedal za vsako skrito točko, ki v našem telesu ne deluje, kot bi morala. Vladimira Val nam je približala Bownovo terapijo, Barbara Fajfar, izkušena bioterapevtka in refleksoterapevtka, pa je naše nožice v svoje roke prijela kot suho zlato. In začela pripovedati zgodbo našega življenja. Dramska igralka ter pesnica in pisateljica Maja Gal Štromar nas je po koncu vsega vsrkanega znanja in doživljanja vrnila v ta svet s tehnikami, ki jih redno uporablja pri vsakdanjem delu s študenti dramske igre.

Dr. Nela Sršen 
in usodnost dobrih misli

Ko smo že mislili, da je najboljše za nami, smo na dovozu zagledali hrvaško zdravnico, kirurginjo dr. Nelo Sršen, avtorico knjige Rak na duši. Iz Padove se je pripeljala samo zato, da je spregovorila z nami, nato pa tako tiho, kot je prišla, tudi odšla. Nazaj v nočno dežurstvo. Gledali smo jo z odprtimi usti, ko je govorila o vzrokih bolezni, ki tičijo zunaj ustaljenih praks zahodne medicine, o tem, kako nas škodljive misli uničujejo in kličejo, da se nanje odzove tudi telo. Gospe kar niso mogle verjeti, da pred njimi sedi to drobceno bitje, ki pa v sebi nosi modrosti, ki zavzamejo celoten prostor. Ko je napočil čas za vprašanja, kar nismo vedele, kaj bi. Presunile so nas njene besede in potrebovale smo še dneve, da smo začele razumeti, kako zelo pomembno je, da se ustavimo, povprašamo same sebe, ali smo dobro. In če nismo, začnemo iskati odgovore, ki nas bodo začeli približevati sebi.

Počasi se je dan nagibal v mrak. Zvezdana nas je poprosila, naj vzamemo steklene kozarčke ter vanje denemo svečo. Po hribu navzdol bomo šli, je rekla. Kam pa, so spraševale ženske. Nismo hoteli povedati.

Do ognjenega srca

Glasnica starodavne ženske modrosti, igralka in ustanoviteljica Aluna templja Suzana Grau se je nato z izbrano pomočnico podala po hribu navzdol. Mimo potočka v spokojnost gozda, stran od ženskega vrveža. Nemirno sta ju spremljala konj in kobila, kot bi čutila, da bosta napravili nekaj prav posebnega. Prav zares, sredi jase je Suzana že pred tem izkopala jamo v obliki srca, robove prekrila s travniškim cvetjem ter vanjo postavila kopico lesa. Še preden ga je prižgala ter z žviganjem ter prepevanjem izvedla obred v čast ženske in sožitja z naravo, sta konja intuitivno umirjeno odkopitljala. Prižigalka ognja je skrb zanj zaupala v roke pomočnici – ta je z nalaganjem polen poskrbela, da so bili plameni ravno prav močni in niso požgali nežnega cvetja – ter se vrnila po dekleta in žene. Z njimi je izvedla še en povezovalni obred, poln močnega čustvovanja. V mraku so – vsaka s svojo svečko v rokah – prikorakale do gorečega srca in se posedle okrog njega. Z izmenjevanjem modrosti, zapisanih na listkih, ter pogovorom o njih je večer modrih žensk dobil še bolj slovesen, pomenljiv konec – »da bi ogenj nikoli ne ugasnil«, je dejala Suzana. Kot pravi ena od prebranih misli pisatelja Nathaniela Hawthorna: »Vsak človek zapolnjuje svoj prostor na svetu; v tem smislu je pomemben, pa če to hoče ali noče.«

»Da bom doživela tako lep in bogat dan, si nisem niti v sanjah predstavljala,« se je bralo v pismu naslednje jutro. In sledilo je še mnogo takšnih. Okus po lepem še kar traja in traja. Prihodnje leto pa spet!