Otok Krištofa Kolumba

Na prijetno topel oktobrski večer sva se s fantom sprehajala po Funchalu, glavnem mestu Madeire, kjer sva preživela letošnji dopust. Okoli osme ure je v pristanišče priplul trajekt z napisom Porto Santo Line. Z ladje so se večinoma izkrcali domačini: »To je naša najlepša in najbolje obvarovana skrivnost,« nama je povedal Madeirčan, ki se je z družino vrnil z dvodnevnega dopusta na 50 kilometrov oddaljenem Porto Santu.

Že naslednje jutro sva bila na ladji tudi midva. Za povratni vozovnici sva odštela 100 evrov (brez avtomobila). Trajekt je za turiste najcenejša pot do otočka, ki je dolg 14 in širok le sedem kilometrov. Med turisti res ni bilo veliko tujcev, večinoma so bili domačini. Med njimi je bila tudi skupina simpatičnih upokojenk, ki so prve pol ure plovbe veselo pele portugalske pesmi, nato pa so glasovi drug za drugim zamrli. Na Atlantiku je bilo tisto jutro precej vetrovno in zato valovito, in vožnja ni bila med prijetnejšimi. Nekatere potnike je slabost pošteno zdelala.

A ko smo po dobrih dveh urah pristali na otočku, je bilo vse v trenutku pozabljeno. Tudi veter se je medtem že skoraj popolnoma umiril in na Porto Santu nas je pričakalo pravo poletno vzdušje. »Ah, saj veš, kako je s temi reklamnimi katalogi – fotografije so vedno malenkost lepše, kot je v resnici,« je malce negodoval fant Mitja, ko nisem mogla prenehati govoriti o tem, da komaj čakam, da zagledam to čudovito peščeno plažo, o kateri so govorili Madeirčani. Čeprav imajo tudi sami čudovito obalo, pa je res, da za skok v morje ni najbolj primerna, saj je povsod zelo visoka (na Madeiri leži drugi najvišji klif na svetu). A presežek eksotike imajo tako rekoč na dosegu roke – na Porto Santu!

Da je tamkajšnja mivkasta plaža vsaj tako lepa, kot piše v katalogu, se je v trenutku, ko sva se z bosimi nogami zapodila nanjo, strinjal tudi moj Mitja. In kar je še bolje: v nasprotju z natrpanimi plažami v drugih, bolj znanih eksotičnih krajih po svetu si na Porto Santu skorajda sam. Plaža je namreč dolga devet kilometrov, zato se tudi tisti, ki jih enkrat na dan na otok pripelje ladja, hitro porazgubijo – vsak v svojem zalivčku.

Odločila sva se, da bova izlet na Porto Santu podaljšala na tri dni. Vzdolž plaže je nekaj simpatičnih hotelov, ki glede na to, kakšno eksotiko ponujajo, niso dragi. Enako velja za bare in restavracije. V Vili Baleira, edinem mestu na otoku, sva, denimo, našla najboljšo stojnico s hitro prehrano, ki pa pravzaprav ponuja lokalno kulinariko – namesto burgerja ali kebaba sva si tako privoščila bolo do caco, značilen kruh iz moke in sladkega krompirja, namazan z maslom in česnom ter obložen s perutninskim mesom. Malica za prste oblizniti naju je stala – dva evra!

No, vrhunec kulinaričnega razvajanja pa sva doživela naslednji večer v restavraciji Pe na Agua (kar bi v grobem prevodu pomenilo Stopala v morju). Da sva zavila tja, je bil kriv prav ambient – plastične mize in stoli so namreč postavljeni kar sredi plaže. Ker je oprema dokaj preprosta, pa tudi cene so primerljive s kakšno našo picerijo, se nisva nadejala presežka. Pa sva se še kako zmotila! Na Porto Santu sva jedla najboljše espetade doslej, Mitja, ki je po poklicu kuhar, pa je po obroku na vsak način želel stopiti do šefinje kuhinje in se ji zahvaliti za odlično pripravljeno večerjo. »Če bi bil tukaj kakšen dan dlje, bi jo prosil, ali lahko pridem k njej za vajenca,« je bil navdušen še pozno v noč.

Odločitev, da del dopusta preživiva na Porto Santu, je bila zagotovo prava. Če bi šla tja le za en dan, ne bi doživela najlepšega sončnega vzhoda na plaži, ki je bil nekaj najbolj romantičnega, kar sem kdaj doživela. Nič čudnega torej, da se na Madeiro nisem vrnila s fantom, ampak – zaročencem.