In od kod tako navdušenje? »Ko sva se z ženo vračala z izleta na Dunaju – bil je lep poletni dan –, sta se ob čakanju na semaforju poleg naju ustavila starejši gospod in gospa,« pripoveduje Adolf Sitar. »On s kapo, ona s šalom in klobukom, z odprtim avtomobilom bež in črne barve. Nekaj časa sva bila tiho, potem pa sva končno spregovorila. Vedela sva, kaj si želiva. V tistem času sva zidala hišo in ni bilo možnosti za nakup starodobnika. Pot od Dunaja do Kranja je minila v sanjah o tem, kako bi tak avto imela, ko bova starejša.«
Časi so se spremenili in Sitar je že razmišljal, kako priti do starodobnika: »Po Sloveniji sem na več koncih spraševal o mercedesih, hkrati pa sem dobil veliko podatkov, kje se ti avtomobili lahko kupijo. Približno dve leti in pol sva z ženo hodila od enega do drugega, potem pa je dozorela ideja, da končno kupimo starega.«
Zakaj prav mercedes? Adolf Sitar pojasnjuje, da je spoznal, da se izplača vlagati le v avtomobile te tovarne, saj le tako ohranja svojo ceno.
V 32 sekundah do 100 km/h Mercedes benz 170 S cabrio A ima štirivaljni bencinski motor s prostornino 1767 ccm. Motor ima 52 KS ali 38 kW. Doseže največjo hitrost 122 km/h, do 100 km/h pa porabi 32 sekund. Poraba: 12 litrov na 100 km. Izdelovali so ga med letoma 1949 in 1951, naredili so 830 takih vozil. |
Najprej v knjižnico
S tovrstnimi obnovitvenimi deli se ni nikoli ukvarjal. Bil je profesor, delal je v Savi v razvoju ter nazadnje na kranjski občini in v sindikatih. »Konec 90. let prejšnjega stoletja je tudi pri nas nastal preobrat v zvezi s starimi vozili,« razloži ljubitelj oldtajmerjev. »Takrat sta bili ustanovljeni tudi Slovenska veteranska avtomoto zveza in Zveza slovenskih društev ljubiteljev starodobnih vozil.«
Ko se je Adolf Sitar loteval prenove prvega avtomobila, je obiskoval knjižnice in veliko bral, pozneje je vse to spremljal na spletu, tako da je osvojil sploh prvo znanje o avtomobilu. Po desetih letih se je odločil in v Berlinu našel mercedesa 220 A, ki ga je imel starejši gospod, menda celo župan ene od občin v zahodnem delu Berlina. Ko je ostarel, je avto pristal v garaži, vendar ga ni hotel prodati. Po približno enem letu je župan umrl, z njegovimi nasledniki pa so se končno le dogovorili o nakupu.
»Ko smo ga pripeljali k nam, smo ga najprej razdrli,« pove Sitar. »Približno tri leta so minila, da smo prišli do vseh delov, ki smo jih potrebovali, in ga nato povsem obnovili. Pri delu sem zelo natančen in tako je moralo biti vse narejeno, kot je treba. Držim se pregovora: Trikrat slabo delati je precej dražje kot enkrat dobro.«
Na Švedsko
Čeprav je imel Adolf Sitar že prenovljenega mercedesa 220 A, se je nekje še vedno skrivala želja po modelu 170 S cabrio: »Spet sva se spomnila dogodka z Dunaja: športni avto brez strehe, sončen dan in veter v laseh. Odločitev je padla, torej sva šla v nakup mercedesa 170 S cabrio. Začelo se je iskanje, pri čemer mi je pomagal prijatelj, sicer Slovenec, ki že več kot 50 let živi na Švedskem. Teh modelov ni veliko, saj so jih v seriji izdelali le 830. Morda jih je na svetu le še od 20 do 30 voznih. Ko so ga leta 1949 predstavili na pariškem avtomobilskem salonu, so celotno serijo razprodali v dveh dneh. Leta 1950 je stal 18.000 mark; takrat si za ta denar dobil zelo lepo vilo.«
Na Švedskem se je želja Adolfa Sitarja in njegove žene počasi začela uresničevati: »Bilo je kar precej prepričevanja, večkrat sem potoval na sever Evrope, lastniku sem govoril, da bom imel ta avto zgolj in samo zase in za ženo. Končno je le popustil, avto smo plačali in na prikolici smo ga pripeljali na Gorenjsko. Najine sanje so po 20 letih postale resničnost.«
Adolf ima poleg modela 170 S cabrio A še limuzino mercedes 170, za sina pa pravkar ureja rdečega mercedesa 190 SL kabriolet, letnik 1956. Tudi za vsakdanje vožnje sede za volan avtomobila, ki so ga naredili v Stuttgartu. Adolf Sitar je bil junija lani s svojim mercedesom 170 S cabrio A gost ob 10-letnici Mercedesovega muzeja v Stuttgartu, kjer je ugotovil, da takega modela nima niti hišni muzej.
