Ni prišel, ni videl, a je zmagal na arhitekturnem razpisu

V dobi hitrih in preprostih komunikacijskih poti, zlasti interneta, nam svet še nikoli ni bil bolj na dosegu roke. Tega se očitno zelo dobro zaveda Grega Vezjak, ki se je lansko poletje prijavil na razpis novozelandskega Christchurcha za projektiranje spomenika žrtvam uničujočega potresa, ki je februarja 2011 zahteval 185 žrtev.

Razpis na spletu

Na mednarodni razpis Canterbury Earthquake Memorial je Vezjak na spletu naletel skoraj po naključju in se prijavil. »Videl sem ga na mednarodnih arhitekturnih straneh na internetu,« je za naš časopis povedal arhitekt. Naloga se mu je zdela izjemno zanimiva in težka, še toliko bolj, ker države in mesta na skrajnem vzhodu ni nikoli obiskal. Zahtev je bilo precej, med drugim so morali kandidati upoštevati pričakovanja svojcev umrlih in tistih, ki so bili v potresu huje poškodovani. Spomenik je moral tako ali drugače vsebovati tudi poklon mestnim znamenitostim, ki so izginile v potresu.

»Ko sem našel rešitev, ki mi je bila všeč, sem se odločil, da bom sodeloval,« je pojasnil razloge za prijavo. Konkurenca še zdaleč ni bila majhna ali lahka, saj se je za zmago potegovalo 331 kandidatov oziroma projektov iz 37 držav. Vezjak pravi, da se je projektiranja lotil sam, pri tem pa se je naslonil na izkušnje in spomine. »Vsak od nas nosi veliko spominov, doživetij iz mladosti, s potovanj, iz časa študija. Preden sem se lotil zadeve, sem poskušal veliko izvedeti o tragediji, mestu, ljudeh, deželi. Nov projekt je vedno rezultat različnih vplivov.«

Sredi maja pa je presenečen dobil sporočilo, da so mestne oblasti za izvedbo 11 milijonov novozelandskih dolarjev (7,27 milijona evrov) vrednega projekta med šestimi finalisti izbrale prav njegovo interpretacijo, ki jo je poimenoval The Memorial Wall (zid spomina). To je bila, kakor pravi, izjemna čast in obenem odgovornost. Pri izbiri so namreč pomembno vlogo odigrali mnenja in ocene svojcev umrlih, oblasti so upoštevale tudi skoraj 3000 mnenj meščanov, povrhu pa sta bila med finalisti še dva domačina.

A Vezjak je bil s svojo interpretacijo, kjer osrednji del sestavlja mogočni marmornati zid, vzdolž katerega so zasajena drevesa, mimo pa teče reka, očitno najbolj prepričljiv. Za obisk kraja, kjer so navdušeni nad njegovim delom, pa se je z družino odločil šele zdaj, ko je bil že izbran. Pa naj še kdo reče, da globalizacija ni imenitna stvar...