Japonske avtomobilske znamke so v nekaj desetletjih v Evropi prehodile dolgo pot od časov, ko so bili njihovi izdelki le dodatna potrditev številnih globokih razlik med kulturami stare celine ter dežele vzhajajočega sonca. Zdaj so japonski avtomobili cenjeni zaradi njihove pregovorne zanesljivosti in dobre izdelave, predhodno specifične in velikokrat narobe razumljene rešitve pa so snovalci za tradicionalni evropski okus nekoliko omilili. Japonski oblikovalski jezik se je prilagodil, niso pa ga (samo)zatajili, zaradi česar avtomobili z Daljnega vzhoda ohranjajo svoj šarm, privlačnost, svojskost.
Takšna je prav gotovo nova mazda CX-3, ki ji enkratnosti in markantnosti ne gre oporekati. Na zunaj je tale mešanček (crossover) robusten, z večjo oddaljenostjo od tal in črnimi plastičnimi obrobami pa poskuša prepričati, da z njim niti zunaj polikanih cest ni šale. Svoje doda tudi oznaka na zadku za štirikolesni pogon. A dejstvo je, da so takšni avtomobili v notranjosti in po tehniki bolj ali manj enaki običajnim osebnim avtomobilom. Takšna je v svojem bistvu tudi kompaktna mazda CX-3, mlajša sestra večjega Mazdinega SUV CX-5.
Avtomobil so narisali po nareku hišne oblikovalske filozofije kodo, ki deluje prepričljivo avantgardno in, sodeč po pogledih mimoidočih, zapeljivo. S kratkima previsoma, visoko in široko bočno linijo ter – glede na osebne avtomobile – nadpovprečno oddaljenostjo od tal (155 mm) je Mazdin crossover precej pobalinski. Če prištejemo še za ta razred redek štirikolesni pogon in šeststopenjski samodejni menjalnik (dodatnih 1800 evrov), je vtis mladostniške neugnanosti še močnejši.
Avtomobil, izdelan na osnovi mazde2, je sestri zelo podoben tudi znotraj, saj je kabina s stikali in drugimi osnovnimi elementi tako rekoč enaka. Čeprav je na zunanjost zadržana, to ni slabo, saj je ergonomsko premišljena, kakovostno izdelana, moderno opremljena (navigacija je doplačljiva – 500 evrov –, večpredstavnostni zaslon in projicirni zaslon HUD pa so del izbranega paketa) in slogovno prečiščena zadeva, ki jo je lahkotno in v užitek upravljati. Prostora v notranjosti, nekajcentimetrskim prirastkom navkljub, v praksi ni občutno več kot v mazdi2.
Najočitnejše razpoke v sicer zloščenem ter prepričljivo vešče izpeljanem poskusu križanja terenca in osebnega avtomobila se kajpak pojavijo pri voznih lastnostih, saj so križanci praviloma višji, večji, težji in okornejši. Mazdi je s CX-3 ta zahtevna naloga deloma uspela. Avtomobil zavoje premaguje suvereno, brez nagibanja, kar je večinoma posledica štirikolesnega pogona, skromne mase (1155 kg) in velikih ter po drugi plati neudobnih koles. Premehak in nekomunikativen volanski mehanizem ne prepriča, saj gre za očitno zapuščino terenskih vozil.
Ker gre za najdražjo različico CX-3, je edini dizelski stroj v ponudbi z 1,5-litra delovne prostornine, 77 kW (105 KM), 270 Nm in kombinaciji s samodejnim menjalnikom le zadovoljiv. Manjka mu moči, zmanjkuje ga pri nižjih vrtljajih, menjalnik pa ima (pre)dolga prestavna razmerja. Voznik to pomanjkljivost lahko kompenzira s priganjanjem, kar drugače poskočnemu motorju dobro dene, vendar bo zato trpela poraba goriva. Na testu smo v povprečju porabili slabih sedem litrov nafte.
Mazdino razumevanje zasnovnih in stilskih hotenj evropskih potrošnikov se v primeru CX-3 kaže kot brezhibno intuitivno, vendar japonci na področju voznih lastnosti in (dizelske) motorizacije vseeno še zmeraj nekoliko zaostajajo za avtohtonimi evropskimi tekmeci. Nemajhen zalogaj in v primerjavi s konkurenco nadpovprečna pa je cena, saj je testni avtomobil stal kar 28.390 evrov.
