Kdo bi pred desetimi leti suvereno napovedal, da bo prav ona predstavnica Slovenije na Evrosongu? Kdo bi jo takrat videl takšno, kot je bila, na finalnem odru Dunaja 2015! Je to ta ista, Marjetka iz nekdanje skupine Turbo Angels? Kakšna preobrazba. V njeni govorici prepoznam, da sta karierni čas in prostor, ki sta ti dana, zato, da ju kar se da dobro napolniš, da vanju vtisneš čim več svojega, da preizkušaš, napreduješ, se spreminjaš, ja, tudi preobražaš! In to bi rada dosegla tudi s talenti. Dobiva se v gostišču na Brezovici, kamor prideta skupaj z Raayem.
Če bi delala z vami intervju pred desetimi leti, vem, da bi se mi porajala čisto druga vprašanja ob vas, kot se mi zdaj. Vaše preobrazbe, vsaj kot jih vidimo javno, so velike.
Zagotovo, in to se mi zdi čisto prav. Ker to, da se ne spreminjaš ali da rečeš, da se nikoli ne boš spremenil, je nazadovanje. V življenju pa moraš težiti k napredku. Sama se želim razvijati in postajati vedno boljši človek.
Kako se zdaj gledate nazaj, ko ste plesali na veselicah v vročih oblekicah z razgaljenim trebuhom, napetih modrčkih?
Najstniki smo bili, logično, da smo bili razigrani, nismo poznali niti medijskih pravil; kar so nas vprašali, smo kar vse povedali. Z Raayem sva bila že par, takrat še skrivni, spoznala sva se na akademiji za glasbo. Takrat sem še hotela študirati operno petje, potem pa so kot splet naključij nastali Turbo Angels. Vrgli smo se v vodo, čisto po mladostniško! Nam se je zdelo vse skupaj smešno, zabavali smo se! Prosti čas smo preživljali med sabo, ampak zanimivo, nikoli nismo pijančevali, vse vikende smo delali, a smo v delu našli tudi zabavo. Takrat smo pokazali to, kar smo znali, pač ne moreš pokazati več od tistega, kar trenutno znaš! Je pa tako, da se z Raayem ne znava ustaliti, ko nekaj doseževa, nama postane dolgčas in morava naprej, vedno iščeva kaj novega!
Torej lahko pričakujemo, da boste čez deset let operna pevka? Kako daleč sega vajina strategija?
Ne, to ne bom, to me ne veseli več, obstaja pa možnost, da sploh ne bom več pevka. Nikoli ne vem, kam me bo peljalo življenje. Pri naju se vse precej hitro dogaja, sva človeka, ki slediva navdihu – včasih najini cilji ostajajo tudi neizgovorjeni – in trdo delava!
Poznate vse svoje talente, lahko zavestno rečete, da kakšen še čaka na svojo priložnost?
Zagotovo vem le, da sem nadarjena pedagoginja. Za to ne moreš biti le šolan, za to si rojen. Psihološki pristop pri kakršnem koli poučevanju ni zanemarljiv. Šele ko sem začela v praksi poučevati, sem to začutila, na faksu še nisem vedela, ali sem se pravilno odločila. Izšolana sem, da poučujem klasično glasbo, sama pa sem se potem odločila za pop petje, ki me osebno zelo veseli. Moji pevci gredo skozi učenje, v katero osebno verjamem. Moji učenci morajo biti pripravljeni trdo delati, ostati morajo na realnih tleh, recimo Ula Ložar, ki je lani odšla na otroško Evrovizijo, je tipičen primer tega. Učim jih tudi življenja. Sama sem marsikaj doživela, tudi karierno gledano. Ko nama je pred leti razpadla skupina Turbo Angels, sva čez noč ostala brez vsega, v kar sva kar nekaj let vlagala in verjela. Za naju je bil to šok, hkrati pa nama je prav ta preizkušnja omogočila napredek. Zdaj takšne izkušnje resnično rada delim mladim, da se zavedajo, da boš lahko to, kar boš danes sejal, žel šele čez mnogo let, a če ničesar ne boš posejal, žetve nikoli ne bo. Predvsem pa ne izživljam svojih sanj prek njih, kar se mi zdi zelo pomembno in zdravo, ker živim svoje.
CELOTEN INTERVJU JE OBJAVLJEN V AKTUALNI REVIJI ONAPLUS, KI VAS ČAKA V NAJBLJIŽJI TRAFIKI. NANJO PA SE LAHKO TUDI NAROČITE NA BREZPLAČNI ŠTEVILKI.
